PD Mežica na facebook-u     

 

 


 


ZGODOVINA

| 1 | 2 | 3 | 4 |

1941 - 1950

V vojnih letih je društvo prenehalo javno delovati. Leta 1943 je bila požgana še Uletova koča na Peci ter uničen kip Kralja Matjaža.

Takoj po vojni, leta 1946 se je društvo zopet konstituiralo. Pričelo se je organizirano delo z mladino: alpinizem, smučanje in plavanje. Društvo je priredilo vrsto tekmovanj, vzgojno izobraževalnih tečajev, seminarjev in planinskih šol, poljudnoznanstvenih predavanj, masovnih rekreacijskih in poučnih izletov, kondicijskih pohodov in vzponov.

Društvo se je nenehno širilo. Potrebe so terjale tudi aktivnost na gospodarskem področju. Mežiško planinsko društvo je svoje delovanje usmerilo v pogorje Raduhe in Pece, medtem ko je Smrekovec »prevzelo« planinsko društvo Žerjav – Črna, ki se je od matičnega mežiškega društva odcepilo leta 1948.

V letu 1948 je bila v Grohotu dograjena lična brunarica, Jurharjev bivak. V okviru želje po povezovanju planinstva s turizmom je društvo istega leta odprlo še planinsko postojanko Puc pri Kogelniku v Koprivni.

Vsa ta leta sta niti razvoja vlekla Tone Jurhar in Kristl Pečovnik, pri gospodarjenju pa je z njima aktivno sodeloval Miloš Mlakar.

 

1951 - 1958

V tem obdobju sta aktivnost članov upravnega odbora ter njihova sposobnost pritegovanja in vključevanja Mežičarjev ter drugih v prostovoljne planinske akcije večali planinsko premoženje in članstvo društva.

Velika želja planincev po novem domu na Peci, je društvo »prisilila« v povečanje denarno donosne nižinske turistične ponudbe. Tako je bila leta 1950 ustanovljena planinska postojanka Pikovo, ki je prebivalcem rudarskega naselja Helena omogočala kulturno delovanje v kraju ter razvedrilo rudarjem po napornem delu. Ta prvotna postojanka je svojemu namenu služila celih 35 let. V Narodnem domu v Mežici je bil urejen planinski kotiček. Leta 1952 je bila kapelica na Peci adaptirana v bivak. Ustanovljena je bila postojanka Grauf nad Mežico, ki je smučarjem in pohodnikom na Peco nudila informacije ter okrepčilo. Odprli so tudi postojanki Škrubej in Helena v Podpeci. Zgrajen je bil 2500 m dolg elektrovod na Peco ter leta 1957 še tovorna žicnica Mirjanci – Peca.

Prva leta po vojni je bilo območje Pece, preko katere poteka državna meja, strogo zastraženo. Leta 1952 pa je Ministrstvo za notranje zadeve končno le izdalo dolgo let pričakovano dovoljenje za dostop na Peco ter s tem zeleno luč gradnji novega Doma na Peci. Mežiški planinci so takoj pričeli z akcijo. Na občnem zboru društva so naslednje leto izvolili številčno močnejši in strokovno usposobljen upravni odbor, ki mu je predsedoval Anton Jurhar. Leta 1954 je bil za Dom na Peci vzidan temeljni kamen s spominsko listino. Gradnja se je lahko pričela. In s tem obilica dela, odrekanja, ter spopadanja z mnogimi težavami in ovirami. Za uresničitev smelega načrta, ki ni predvideval le skromne koče, pač pa razkošno zgradbo, »dom za počitek ljubiteljev planin in narave«, je bilo potrebno zbrati veliko denarja, izrisati načrte, izbrati material, les, kamen, apno, pesek, …, najti način, kako vse to spraviti na mesto gradnje. Najti je bilo potrebno zidarje, gozdarje, tesarske mojstre, poiskati tiste, ki bodo vso stvar vodili ter tiste, ki bodo v dolini nabirali sredstva.

Ko so bili načrti za dom izdelani, je sledila priprava temeljev, merjenja ter nošenje za zidavo potrebnega materiala. Najhujše je bilo spravilo peska z osli z Rišperga in Najbrževih peči po slabi kolovozni poti do Tomaževe koče in naprej čez Kajzerco. Pri Tomaževi koči se je oslom na hrbtih pridružilo še apno. Lokacija koče je bila zaradi obilice okoliške suhljadi povsem primerna za pripravo, kuhanje tega zidarskega veziva. Pogoji za delo so bili težki tudi na samem gradbišču. Elektrike sprva ni bilo. Trpljenje in obup je premagala človeška vztrajnost; med tednom in tudi ob sobotah najprej delo v rudniku ali v gozdu, prosti čas pa za prostovoljno delo v planinstvu. Ljudje so preprosto hodili delat iz občutka pripadnosti, iz neke obveze društvu v trdni veri, da njihov trud ne bo zaman. Za svoje delo niso pričakovali, kaj šele zahtevali zaslužka. Zavedali so se svoje moči in svojih zmožnosti. Ne Mihev, ne Žačen, ki sta kot lastnika gozdov na Peci dala osnovni material za gradnjo, nista dobila denarja. Oba sta delavcem dajala hrano iz lastnih zalog, največkrat kos črnega kruha in pol klobase.

Leto 1956 je potekalo v znamenju naglice, spraviti objekt pod streho še pred zimo in tako preprečiti škodo, ki bi jo lahko povzročila preobilica zapadlega snega. V začetku leta 1957 je društvu v celoti zmanjkalo denarja, a potrebno je bilo še toliko postoriti. Dom je potreboval zaključna dela, potreboval je okna, vrata, stenske obloge, tla, strope, pohištvo in ostalo opremo. Nizke cene svinca so v tem času tudi glavnega donatorja, Rudnik Mežica, prisilile, da je zategnil svojo mošnjo.

Velika želja tistega časa, pravzaprav že nuja je bil električni vod, ki bi marsikatero delo precej olajšal ter tovorna žičnica, ki bi dodobra razbremenila hrbte ljudi in tovornih živali.
Pričele so se prošnje za kredite, za vsakršno pomoč. Obljube so bile, denarja pa od nikoder. Društvo je še bolj okrepilo prostovoljno dejavnost. Tudi ves dohodek nižinskih postojank in obratov se je izkoriščal za gradnjo. Dolgoročno načrtovanje teh postojank se je obrestovalo. PZS je društvu končno odobrila kredit. Sosednja planinska društva, celo iz Maribora so vsako nedeljo na delovišče poslale skupino 10 do 15 prostovoljcev. V letni gradbeni sezoni so ljubitelji planin opravili več kot 600 ur prostovoljnega dela. Čez zimo 1957-58 so stekla tudi mizarska dela v rudniški delavnici. Na pomlad 1958 se je gradnja bližala koncu. Dom je vse bolj pridobival na sedanji podobi in funkciji. 7. September 1958 se je omenjal kot realen datum za otvoritveno slavje.
.

<< prejšnja stran || naslednja stran >>

| 1 | 2 | 3 | 4 |


 

 

 

 

 


Prvo zavetišče v Grohotu, zgrajeno leta 1948

 

 

 

 

 


Vzidava temeljnega kamna za Dom na Peci

 


Gradnja koče na Peci 1954-1958

 


Gradnja koče na Peci 1954-1958; spredaj začasna žaga