PD Mežica na facebook-u     

 

 


 


ZGODOVINA

| 1 | 2 | 3 | 4 |

USTOLIČENJE KRALJA MATJAŽA NA PECI

Zamisel, da se na Peci postavi kip Kralja Matjaža je vzklila iz pravljice, ki se na Koroškem pripoveduje iz roda v rod. Po njenem izročilu naj bi Kralj Matjaž nekje v gori spal svoje stoletno spanje. Idejo je izrazil ing. Božo Pirkmajer. Za izvedbo pa se je takoj navdušil odbor Planinskega društva Mežica-Črna. Pirkmajer je povabil na Peco že takrat znanega akademskega kiparja Nikolaja Pirnata. Kipar se je vabilu odzval in prevzel izdelavo kipa.
Kip naj bi izdelali iz domačega lesa, zato se je upravni odbor obrnil na kmeta Kordeža, p.d. Florina v Topli, za odkup lipovega hloda. Les so najprej spravili v Žerjav v sušilnico, od tam pa naprej k kiparju v Ljubljano, ki se je takoj lotil dela. Kip je bil kmalu dokončan in poslan v Mežico. Z rudniškim vlakom so ga najprej prepeljali skozi jamo (rudnik) v Podpeco, od tam pa s planinsko »dvorno kočijo« do koče. Prostor za njegovo kraljevanje so mežiški rudarji izklesali v živo skalo med kletjo in Uletovo kočo.

»Ustoličenje« Kralja Matjaža je bilo določeno na dan 21. Avgusta 1932. To je bil velik dan. Odbor je imel polne roke dela s široko reklamo, s pošiljanjem osebnih vabil, plakatov, itd. Vse te priprave so stale ne samo mnogo truda in dela, ampak tudi precej denarja, saj menda niti časopisi niso prizanašali z računi za oglase.

Organizacija prevoza turistov dne 20. Avgusta je bila brezhibna. Ker bi avtobusi ne zmogli prepeljati vseh turistov do Mežice in Črne, je podružnica dosegla pri ravnateljstvu Rudnika Mežica , da je dovolilo prevoz obiskovalcev Pece z rudniškim vlakom s Prevalj.

Dan pred »ustoličenjem« so v Mežici v pozdrav obiskovalcem izobesili trobojnice. Skupine ljudi so prihajale ves dan ter se podajale po poti naprej na Peco. S popoldanskim vlakom se je pripeljala tudi pihala godba z Guštanja, ki je pri slavju na Peci sodelovala brezplačno. Nekoliko pozneje so prispeli tudi koroški pevci z onstran meje.
Na predvečer so na vrhu Pece zagoreli kresovi. Zaslišali so se zvoki godbe in ubrana pesem koroških Slovencev. Koča spet ni zmogla ponuditi prenočišča vsem obiskovalcem. Postavili so šotore, a niti to ni zadoščalo. Na srečo planincev je bila noč topla. Zakurili so si več ognjev, ob katerih so preživeli vse do jutra.

Naslednji dan okrog šeste zjutraj so zabobneli streli topičev, nato so se čez planino razlegli še zvoki pihalne godbe. Ob osmi uri se je pričela sv. Maša, ki jo je pred votlino Kralja Matjaža daroval prof. dr. Jakob Aleksič. Po končani maši je v kratkih besedah zbrane pozdravil načelnik Martin Ule ter nato predal besedo predsedniku odbora za Matjaževo »ustoličenje« inž Božu Pirkmajerju. Ta je orisal pomen slavnosti, odkril spomenik ter ga predal v varstvo Slovenskemu planinskemu društvu. Sledili so govori odposlancev sosednjih društev. Z mladinskim orkestrom in s pripovedkami o Kralju Matjažu je na proslavi sodelovala tudi šolska mladina iz Podpece pod vodstvom učitelja Iva Miheva. V veselo razpoloženje je spravil vse navzoče tudi pohorski poet Zorzut.

Konec uradnega dela je zaznamovalo zabijanje žebljev v krono Kralja Matjaža. Tisti, ki so se tega slavja udeležili osebno, so zabili spominske žeblje sami, za one pa, ki so pooblastili podružnico, jih je zabijal Martin Ule.

Končno se je lahko prijetno druženje spremenilo v pravo planinsko zabavo okoli koče.

LETNO KOPALIŠČE V MEŽICI

Z današnjega zornega kota bi kopališko dejavnost najbrž celo po pomoti karseda težko pripisali planinski organizaciji. Pa vendarle je izgradnja prvega letnega kopališča tesno povezana z Mežiško podružnico Slovenskega planinskega društva.

Tako kot večina planinskih akcij je bil tudi ta projekt ob izdatni finančni podpori rudnika Mežica, nekaterih podjetnikov, veleposestnikov in drugih idealistov planinstva širom po Sloveniji, plod velikega števila prostovoljnih planinskih akcij. Kopališče, katerega otvoritev se je zgodila 15. julija 1934, je bilo dograjeno v rekordnem času. Obsegalo je dva bazena velikosti 33x12m in 12x6m, 3 m visoko skakalnico v leseni izvedbi, dolgo, lepo oblikovano leseno lopo z desetimi posebnimi kabinami, razgledno hišo z dvema skupnima kabinama, oskrbniški prostor, bife in uto za kegljišče. Kopališki kompleks je vseboval tudi odbojkarsko igrišče, ki je dalo temelj tradicionalni mežiški športni igri odbojki.

Na tem prostoru je društvo prirejalo veselice in plese, posebno ob plavalnih tekmovanjih, ki jih je organiziralo mežiško sokolsko društvo. Kopališče je tako postalo družabno shajališče mladih in starih.

Objekt, ki je bil primarno namenjen razvedrilu in rekreaciji prebivalstva Mežice ter turistom, je na drugi strani planinskemu društvu zagotavljal prihodek, ki ga je nujno potrebovalo za svojo osnovno dejavnost in graditev planinskih objektov.

KAPELA SV. CIRILA IN METODA

Nekaj let pred vihro druge svetovne vojne, leta 1936, je postala Peca bogatejša še za verski objekt. Vse kar je bilo potrebno za gradnjo kapelice na Peci je leta 1935 skupaj s svojimi pomočniki pripravil mežiški kaplan Anton Boštele. Gradnja se je pričela v prvi polovici leta 1936. Že 16. Avgusta istega leta je kapelo blagoslovil Franc Cukala, stolni dekan iz Maribora ter v njej obhajal prvo sv. mašo.

V kapeli so se pri sv. maši večkrat letno zbirali planinci in ljudje dobre volje. Januarja 1938 je bila v kapeli tudi poroka Franja in Roze Iglar iz Mežice. V letu 1939 je kapelo obiskalo 13 skupin, ki so s svojimi duhovniki obhajali sv. mašo.

Nato se je za nekaj let nad našo domovino, nad Evropo in celoten svet zgrnila huda ura vojne morije…


<< prejšnja stran || naslednja stran >>

| 1 | 2 | 3 | 4 |


 

 

 

 

 


"Stari", Pirnatov Kralj Matjaž

 


"Stari", Pirnatov Kralj Matjaž

 


Gradnja letnega kopališča v Mežici

 


Dokončano letno kopališče leta 1934

 


16. avgusta, ko je stolni dekan Franc Cukala blagoslovil novo kapelo na Peci in v njej obhajal sv. prvo mašo