PD Mežica na facebook-u     

 

 

 


NAŠ KRAJ

 

MEŽICA

V srednjem delu Mežiške doline ob sotočju reke Meže in potoka Šumca leži mesto Mežica. Občina ima približno 4000 prebivalcev. Širši okoliš kraja je bil poseljen že v mlajši kameni dobi, območje Mežice pa je bilo stalno naseljeno od od železne dobe naprej. Prvotno naselje je nastalo ob potoku Šumcu. Cerkev sv. Jakoba je spadala k oglejskemu patriarhatu, v zvezi z njo je tudi najstarejša omemba Mežice (Mise leta 1154).

Kraj je imel več lastnikov (Vovbrški, Auffensteini, Habsburžani, Thurni), do leta 1848 je spadal v gospostvo Pliberk, s katerim je bil povezan več stoletij. Sedež občine je Mežica postala leta 1850, začelo se je združevanje bližnjih rudarskih zaselkov. Leta 1869 je bilo popisanih 141 prebivalcev in 27 hiš. Ljudje so se ukvarjali predvsem z živinorejo, s poljedeljstvom, furmanstvom, fužinarstvom, gozdarstvom in oglarstvom. Že zgodaj so tu posamezniki kopali svinčevo, pozneje tudi cinkovo rudo, od leta 1665 pa so jo kopali neprekinjeno. Tako je Mežica postala znana po rudniku svinca in cinka.


Spomenik rudarski družini, delo akademskega kiparja Stojana Batiča in arhitekta Rotovnika
(foto:Marijan Vončina)

Danes je Mežica lepo urbanizirano naselje, leta 1983 je postala mesto, je imensko in zemljepisno središče Mežiške doline. Leži na nadmorski višini 491 m, obdajajo jo gorski vrhovi, na severovzhodu Volinjak (886 m), Jankovec (1231 m), Veliki vrh (1166 m) ter Gorna (1187 m). Med slednjima se dviga gora Peca (2126 m). V Mežici se končuje gorska veriga Karavank in pokrajina prehaja od tod navzdol v nižji svet pohorskega Podravja. Zato tukaj najdemo ugodne nižinske prehode na avstrijsko stran, kot sta mejni prehod Mežica-Reht (2km) in mejni prehod Holmec (8 km).


Del Mežice z osnovno šolo in stadionom
(foto:Marijan Vončina)

Mežica je zaradi svoje geografske lege pomembno izhodišče za ljubitelje planinarjenja in gorskega kolesarjenja. Okoliški hribi, travniki in obširni zeleni gozdovi so prepredeni s številnimi gozdnimi cestami, ki kolesarjem in pohodnikom omogočajo, da izbirajo med različno zahtevnimi potmi. Mežica je tudi izhodiščna točka za planinske izlete na mogočno goro Peco, ki se v vsej lepoti dviga nad krajem. Že stoletja je odeta v tančice skrivnostne legende o kralju Matjažu. Planinsko društvo Mežica je na Mali Peci (1665 m) postavilo prijeten planinski dom, le streljaj od doma je votlina s skulpturo kralja Matjaža, akademskega kiparja Marjana Keršiča - Belača.
Utrujeni od raziskovanja okolice se popotnik lahko spočije na kateri od številnih samotnih kmetij, ki so raztresene po mežiških hribih. V prijetnem okolju še vedno dobro ohranjenega ljudskega stavbarstva mu bodo gospodinje postregle s številnimi doma pripravljenimi dobrotami.

Danes sta na obrobju Mežice, na Glančniku, kjer so bili nekoč številni rudniški objekti, vhod v turistični rudnik in muzej. Tam se lahko obiskovalci, željni doživetij, s pravim rudarskim vlakom odpeljejo v osrčje gore Pece, kjer si ob spremstvu vodiča ogledajo, kako je v različnih zgodovinskih obdobjih potekalo delo v rudniku.

 

Povzeto po knjigi "MEŽICA SKOZI ČAS - Fotografski album" (Marijan Vončina)

 

 

 

 

 

 

 


Mežica z vrha Pece

 


Naselje Stržovo (zadaj Peca in Gorna)

 


Mežica z Mrvovega

 


Mežica s Peco (Posnetek z zvonika)

 


Leška cesta

 


Mežica z Marholč

 


Mežica z vrha Smrečnikovih travnikov

 


Prvi sneg ...