PD Mežica na facebook-u     

 

 

 

 

 


<< PREJŠNJA / NASLEDNJA >>


ŠTALEKARJEV VRH

Ime vrha: Štalekarjev vrh
Višina: 792 m
Lega: JZ nad Mežico ( levi breg reke Meže)


Opis poti

Od avtobusne postaje gremo proti bivši spodnji postaji sedežnice Štalekar in nadaljujemo pot po smučišču Gmajna, mimo odcepa za Pikovo, ki je levo nad vlečnico Gmajna. Pot vodi v obliki blagega desnega zavoja na sedlo. Od tu do bivše zgornje postaje sedežnice je krajši vzpon, tik nad bivšo sedežnico (sedežnice ni več) pa je vrh Štelekarice, od koder je lep razgled.
Od tu se spustimo proti kmetiji Golob in nato do Graufa (Glej opis poti na Gorno). Grauf je stara kmetija z lepo ohranjeno hišo in kaščo. Od tam nas pot vodi mimo bivše gostilne Hanže po makadamski cesti do odcepa na desno v gozd in naprej po stezi, nato po gozdni poti proti kmetiji Reht (Tone). Tu se nahaja kapelica, katere zanimivost je slika lovca namesto svete podobe.

Čas hoje: 1,5 ure v eno smer.
Težavnost: Lahka prijetna pot, bolj strmih je le zadnjih nekaj metrov pod vrhom.
Kam vodijo poti z vrha: Proti Bregu, na Štenge in naprej na Peco ali z vrha Šteng na Pikovo, v Heleno, na Jesenikov vrh, … Lahko pa se sprva vračamo po isti poti, pri Graufu pa se obrnemo proti Mežici, tako da sledimo planinskim markacijam.
Možne poti na vrh: Od bivše spodnje postaje sedežnice Štalekar, mimo Graufa, Goloba – tu zavijemo po kolovozu na levo in se vzpnemo po prej opisani poti.
Kam se vidi z vrha: Ob lepem vremenu se vidijo vsi vrhovi okoli Mežice, Svinjska planina, Pohorje …
Opozorilo: V primeru delovanja smučišča je pozimi pot smučarska proga, zato se je potrebno izogibati smučarjev.
Zanimivosti: Ljudsko izročilo govori o kmetu Graufu, ki je sanjal o zakladu, zakopanem pod Štalekarjevim vrhom.


Štalekarjev vrh z Marholč


Botanika

Mežiška smučišča so kakor cvetoče zeleno valovanje, ki se zlije v objem mežiških hiš in se razprši po bližnjih okoliških kmetijah, je misel, ki se mi je ponudila na naši zadnji študijski poti po vrhovih levega brega Mežice.
To je pravi cvetličnjak, ki nad spodnjo postajo sedežnice zavije v globoko zajedeno dolinico in se nato strmo vzpenja proti sedlu med Štalekarjevim in Jesenikovim vrhom. Do tu nam je posebno pozornost vzbudila rdeča naglavka, julijski lan, navadna prevezanka, velecvetna orlica, zdravilna špajka , zlati klobuk, … Seveda pa nismo mogli mimo rdečih gozdnih jagod.
Gozdna cesta, ki seka več geoloških plasti strmega in razgibanega pobočja je šolski primer navezanosti nekaterih rastlin na določeno kamnino. Ob gozdnih poteh Gorne, Šumahovega in Jesenikovega vrha smo večkrat opazili rastline iz družine kukavičevk – orhidej, to je kukavic, naglavk, vimenjak, močvirnic. Na sončnejših mestih izstopa lepljiva kadunja, v senčnih navadna preobjeda in koprivolistni jetičnik. Vse te in številne druge so samo izjema na področju Brusnije in Hamunovega vrha, kjer tla niso na apnenčasti podlagi. Zgornji in spodnji rob ceste, kjer se zemlja in grušč sesedata, je rastišče pionirskih rastlin, ki so zelo posestniške. Lahko jim rečemo varuhi pred erozijo, ker se s svojimi vidnimi deli bogato razraščajo in ukoreninjajo. Praviloma imajo močan koreninski sistem, zato nasuto in naorano kar dobro ščitijo pred drsenjem in izpiranjem.

 

 

<< PREJŠNJA / NASLEDNJA >>