PD Mežica na facebook-u     

 

 

 

 

 


<< PREJŠNJA

 

ANDREJEV VRH IN VOLINJAK

Ime vrha: Andrejev vrh, Volinjak
Višina: Andrejev vrh 897 m, Volinjak 886 m
Lega: V-SV nad Mežico (desni breg reke Meže)


Opis poti

Z avtobusne postaje gremo mimo banke, zavijemo desno navzdol ob Šumcu, prečkamo oba mostova (čez Šumc in čez Mežo), ter zavijemo desno do nekdanjega letnega kopališča. Tu skrenemo levo po markirani planinski poti za Uršljo goro. Markacijam sledimo vse do kapelice pod kmetijo Najevnik (kopališče – kmetija Obretan – Ježevi travniki – na levo od Ježeve kmetije mimo peskokopa – z makadamske ceste desno v hrib – po gozdu do kapelice). Pri kapelici zapustimo markirano pot in zavijemo mimo nje levo navzgor po stezi do najvišje točke, kjer je v zaščiteni leseni škatli vpisna knjiga za pohodnike.

V isti smeri pot nadaljujemo po grebenu in navzdol do lepega gozdnega travnika. Prečkamo ga in se spustimo do kmetije Andrej.
Desno nad makadamsko cesto je tik mimo hiše speljana stara pot, po kateri skozi gozd pridemo do Hermonkovega križa (križišče s kapelico in veliko lipo).

Od kapelice se na desno vidi kmetija Hermonko. Mimo domačije se po kolovozu vzpnemo levo navzgor do gozdne jase. Tu se začne vzpon na Volinjak (na začetku je planinska oznaka, kasneje sledimo stezi).
Vzpnemo se na vrh, kjer je tudi v kovinski škatli vpisna knjiga za pohodnike in žig.
Z vrha nadaljujemo pot SV po grebenu, mimo naravnega mostu in se po brezpotju spustimo do makadamske ceste. Ta vodi desno na Leše, mi pa zavijemo levo do kmetije Stovčnik. Pri hlevu gremo z makadamske ceste desno navzdol po kolovozu vse do velikih travnikov ob Meži (Poljana). Ob robu gozda pridemo do makadamske ceste, ki vodi do kmetije Štrikar, od koder nas most čez Mežo pripelje na glavno cesto Mežica – Prevalje. Od tu lahko pešačimo po cesti do Mežice, lahko pa gremo dobrih sto metrov v smeri proti Prevaljam do avtobusnega postajališča.


Slika: Volinjak fotografiran z območja Šumahovega vrha; zadaj Golica


Čas hoje:
1,5 ure na Andrejev Vrh, dobre pol ure Andrejev vrh – Volinjak, dobra ura Volinjak – Poljana.
Težavnost: Lahka pot, primerna za vse starosti
Kam vodijo poti z vrha: Z obeh vrhov lahko gremo v Mežico ali na Leše
Možna druga (krajša) pot na Volinjak: Ko prečkamo mežo, ne zavijemo desno proti kopališču, ampak levo, sprva po asfaltni, nato po makadamski cesti, ki iz Mežice pelje na Leše. Ko prispemo do Hermonkovega križa, sledimo navodilom pri prejšnjem opisu.
Kam se vidi z vrha: S samega vrha pravzaprav ni razgleda, s kmetije Andrej pa se vidijo Mežica, Leše, leški cerkvici, tudi Pohorje. Malo pod vrhom Volinjaka je nad kamnitim plazom lep razgled na Mežico, Hamunov vrh in Podjuno. Oba vrhova sta skozi celo leto dobro obiskana.
Opozorilo: Na nekaterih delih je pot slabše označena. Razgledna točka nad plazom in na kamnitem mostu je nevarna.


Kapelica pod Andrejevim vrhom; levo od nje pelje pot na vrh


Zanimivosti

Na Volinjaku je/so:

- značilnosti kraškega sveta;
- naravni kamniti most z zanimivo oblikovanim javorom, ki ga dodatno podpira;
- Prekrasen razgled z naravnega mostu, vendar – PAZI! Nevarno, prepad!
- Orjaške smreke (ob vznožju), nekoč sta tam stala hiša in hlev;
- Skalnati skladovi iz katerih je zgrajen železniški most pri Štoparju.
- Vojakova bukev na kmetiji Vojak, ki je zaščiteno drevo
.


Naravni most podprt z javorjem na Volinjaku


Botanika

Kamninska okrušenost vrha nas posebej opozori, kako pomemben je zdrav gozd, ki s svojim spletom korenin pokriva in zadržuje vsako ped strmih gozdnih tal.
Severozahodno pobočje Volinjaka je na več mestih plazovito. Pod vrhom je več krušljivih ostenj, kjer odkrušeno kamenje zadržuje gost smrekov sestoj. Zadrževalna funkcija gozda je očitna..
Na severni strani vrha je zrasla bukev na tanki plasti zemlje. Njen vidni koreninski sistem, ki je dobro vraščen v vsako skalno razpoko, nam da vedeti, zakaj je drevo zmožno kljubovati različnim vremenskim in erozijskim silam. Vodopropustna južna stran je poraščena z borom, vrh pa prerašča bukev, ki vse talne razpoke polni z listjem in ustvarja pogoje za rast flore, značilne za bukov gozd.

Poljana
Meandri in mokrišča pritokov reke Meže na poljani so za obstoj sive čaplje in drugih močvirnih ptic posebnega pomena.
Dobro sklenjen rob gozda in ohranjena združba – gozdni sitec, brestovolistni oslad in rumeni talin je zanje zatočišče in dobro pogrnjena miza.

 


<< PREJŠNJA