PD Mežica na facebook-u     

 

 

 

 

 



 

 

Dvigali so zaklade; Koroške narodne pripovedke; Vinko Moderndorfer


Pod Štalekarjevim vrhom se množe vsako leto majhni okopi, kjer iščejo ljudje zaklade, ki jih je zakopal zadnji grof Štalekar. Po grofovi smrti je minulo že toliko let, da so se podrle tudi že razvaline in je ostalo na mestu, kjer je stal nekdaj ponosen grad, samo še nekaj kamnov. Pod Štalekarjevim hribom je Graufovo posestvo.

Grauf je sedel nekega večera pred hišo in premišljeval o roboti in vseh nadlogah, ki kmeta tarejo in ga silijo, da mora leto za letom zastaviti del zemlje grofu, da mora plačati davek in preživeti svoje otroke. Vzdihoval je: »Če bi mogel dvigniti zaklad, ki je zakopan na Štalekarjevem, bi se lahko izkopal iz dolgov in moji otroci bi lahko gospodarili na svoji zemlji. Tako bodo pa kmalu pregnani z zemlje, ki je gnojena z mojim znojem in zorana z mojimi žulji, na njej pa se bo šopiril grof.«

Tisto noč je Grauf tole sanjal:

Njegova krava je imela dva junčka, ki sta bila enako močna in čisto črna. Ta dva junčka je redil brez kravjega mleka tako dolgo, da sta postala godna za vožnjo. Dorasla sta čudovito hitro. Grauf je šel k spovedi, se spovedal vseh grehov, dobil na sv. Treh kraljev dan blagoslovljeno vodo, pokropil s to vodo sebe, vole in voz, šel na božični večer na grad in dvignil zaklad.

Ko se je prebudil, je šel v hlev in videl, da je imela krava dva junčka, kakršna je videl v sanjah. Držal se je točno vsega, kar so mu narekovale sanje. Na sveti večer je pripravil močan voz, vpregel oba črna vola in odšel proti Štalekarju. Opolnoči, ko je bilo v cerkvi povzdigovanje pri polnočnici, je dospel prek razvaline. Nenadoma je zagledal stopnice v klet. Tega vhoda ni videl nihče ne poprej, ne pozneje. Grauf je zapeljal voz v klet, medtem neprenehoma škropil sebe, vole in voz z vodo, ki je bila na sv. Treh kraljev dan blagoslovljena, in molil, da mu pomaga Bog. V kleti je našel tri velike sode, polne zlata. S težavo jih je naložil in pognal vole, ki so komaj vlekli težki tovor, vendar so ga izvlekli, ker jih je Grauf držal za roge, jih škropil z blagoslovljeno vodo in klical Boga in vse svetnike na pomoč. Dospel je srečno tako daleč, da je bil že na prostem, samo zadnji del voza je bil še na zadnji stopnici. Grauf se je oddahnil in veselo zamrmral, ko si je brisal pot: »Do zdaj mi je pomagal Bog in vsi svetniki, zdaj mi pa naj pomaga, kdor hoče, ker si lahko pomagam sam.« Komaj je to spregovoril, se je utrgala igla od voza, voz z zlatom je padel nazaj v klet, vhod se je zaprl in ostale so samo še razvaline, kakor so še danes.

Zaklada še nihče ni našel. Ponoči si nihče ne upa na Štalekarjevo, ker vidijo vsako kvatrno soboto okoli gradu majhne lučke – duše Štalekarjevih grofov – ki romajo po gradu, posebno pa okoli grajske lipe, in jadikujejo, ker morajo stražiti zlato, ki je bilo iztisnjeno iz žuljavih rok ubogih Mežičanov.