PD Mežica na facebook-u     

 

 

 

 

 



 

Gorski škrat; Koroške narodne pripovedke; Vinko Moderndorfer


Gorski škrat je že od nekdaj bival v Peci, kjer je stražil zlate in diamantne rudokope. Zlato rudo so kopali v krajih od Pece do Sv. Križa pri Belih vodah blizu Mozirja. Neki podjeten človek je našel pri Sv. Križu zlato rudo, si najel delavce in pridno izkopaval zaklade. Gorskemu škratu je bilo po volji, da so ljudje izkoriščali zaklade, posebno še, ker so bili kopači dobri ljudje in jim je primanjkovalo kruha, ker je bila mati zemlja premajhna in neplodovita, da bi jih mogla preživeti. Tudi podjetniku bi ne mogel česa oponašati. Podjetnik je naglo obogatel, sorazmerno pa tudi posurovel. Na dobrobit kopačev ni vec gledal, skušal je doseči, da bi mu kopači nagrmadili čimveč bogastva. Najel si je paznike, ki so priganjali delavce noč in dan k delu. Kopači so izkopali gospodarju vsak dan ogromne množine zlate rude, sami so pa bili vedno bolj izmozgani, suhi in bledi.

Neki delavec je imel veliko družino. Ko je prišel za deset ur domov, ga je deca vedno prosila: Oče, daj kruha! On pa ni nikoli mogel nasititi vseh teh mladih želodčkov in postajal je zaradi tega vedno bolj otožen. Ozlovoljen je dospel po brezuspešni prošnji za povišico plače pri podjetniku nekega dne v rov in premišljeval, kako bi se maščeval za krutost nad njim, ki mu hoče izstradati ženo in nedolžno deco. Zamislil se je nekoliko in obstal pri delu, ko je nenadoma zagledal proti sebi premikajoco se luč. Že je hitel s še večjo naglico krušiti kamenje, misleč, da prihaja priganjač, paznik. Začudil se je pa, ko je videl namesto bele lučke zeleno. In že je stal pred njim možiček širokega, starikavega obraza, z dolgo sivo brado, v rdečih kratkih hlačah, z rdečo kapico na glavi, odet v moder suknjič. Bil je Gorski škrat. Vprašal je delavca zakaj je tako žalosten. Ta mu je potožil vse gorje delavcev, posebno onih, ki morajo preživljati veliko družino. Gorski škrat je nasvetoval delavcu, naj on in njegovi sotrpini nekoliko potrpe, češ, da bodo podjetnik in pazniki sčasoma postali gotovo bolj človeški. Če pa bi ostali še naprej okrutni, naj jim skupno s svojimi tovariši zažuga, naj bodo pravičnejši, sicer bodo svojo krutost še obžalovali. Če bi bil ta opomin brezuspešen, pa naj trikrat zažvižga, in on, Gorski škrat, bo prišel delavcem na pomoč.

Delavci so se res združili in rotili podjetnika in paznike, naj jim pošteno delo tudi pošteno plačajo, da bodo mogli preživljati sebe in družine. Dosegli so prav nasprotno: zaslužek se jim ni zvišal, pač pa se je zvišalo število paznikov, ki so strogo gledali, da se kopači niso mogli med delom pogovarjati med seboj in kovati kakšne zarote. Delavca, ki je govoril z Gorskim škratom, je označil podjetnik za hujskača in mu za kazen naložil delo na najtršem kamnu, da se je njegov zaslužek še zmanjšal za tretjino.

Delavec je tedaj, ko se je odstranil paznik, trikrat zažvižgal. Prišel je gorski škrat in ukazal delavcu, naj vzame prihodnjo noč kos zlate rude, v katero naj vtakne hostijo in naj ta kos rude tako zakoplje v rovu, da bo »martra«, križ na hostiji, obrnjena z glavo proti tlom. Ko je delavec drugi dan to storil, je nastal v trenutku strašen šum in hrup, da so zbežali iz rova vsi pazniki in za njim delavci. Sočasno se je spremenila vsa zlata ruda v ničvreden, trd kamen. Delavec pa je na ves glas kričal: » Delavci so ubogi, a sedaj boste ubogi še vi, zatiralci delavcev in morilci delavskih rodbin!«

Gorski škrat je spremenil delavstvu na ljubo svoje zaklade zlata na vzhodnem delu Pece v kamen. Tako je kaznoval nečloveškega podjetnika, nato se je preselil na zapadno stran Pece, kjer je imel zaklad diamantov. Štirje delavci so šli v tem času od bistriške strani na delo v rov Podpeco. Hodili so že mnogokrat isto pot, da jim je bila znana, kot žlica, s katero so vsak dan jedli. Nikoli še niso opazili med potjo votline, ki so jo to pot zagledali tik ob počivališcu. Stopili so v votlino, ki je bila tako nizka, da so se morali sključiti. Čim dlje so prodirali v votlino, tem bolj se je večala in se je končno razširila v veliko podzemeljsko dvorano. Stene te dvorane so bile iz samih diamantov, ki so jih z lahkoto odkrušili. Delavci so od samega bleska skoraj oslepeli. Šele polagoma so spoznali bogastvo, ki je bilo nakopičeno okoli njih. Iz stene je prihajal glas »Vzemite si, kolikor rabite za življenje!« Rudarji so si vzeli vsak po perišče diamantov. Polotila se jih je pa lakomnost. Niso se zadovoljili samo s periščem diamantov, temveč so si napolnili tudi vse žepe in nahrbtnike. Gorski škrat je jezen priletel mednje in jih izgnal iz votline. »Če niste zadovoljni z malim, pa ne imejte ničesar!« Votlina se je zaprla in ni je bilo več najti. Diamanti pa so se spremenili v navaden kamen.