PD Mežica na facebook-u     

 

 

 

 

 



 

Planinski vestnik 10/1954; Ljerka Godicl; Na Raduho


»Kaj si res že čisto ob pamet, v tem vremenu iz Ljubljane na Raduho, po nekih neznanih poteh, pa še s to tvojo »kredenco« od herbarija na hrbtu in to zdajle – konec maja tik pred izpiti, no, to si lahko izmisli res le takšnale Uršaka z dolgimi lasmi in kratko pametjo …« itd., itd. – to je bilo vse, kar sem zvedela od svojih, sicer dobrih planinskih tovarišev, ko sem jih prav ponižno povabila s seboj na res malo dolgo in, po vsej podobi, precej mokro pot. Začela sem namreč popisovati floro Raduhe, pa sem morala goro obiskovati precej pogosto in v enakomernih časovnih presledkih, da mi ni kakšna rožica »ušla« - t.j., odcvetela. Kaj mi je torej drugega preostajalo, kot da sem naložila svoj tako nemarno ozmerjani in res malo zaboju podoben nahrbtnik na rame in sem se z mešanimi občutki odpravila sama na pot.

Že na tramvajski postaji so me poškropile debele deževne kaplje, ko pa sem končno sedela v kamniškem vlaku, je zunaj lilo po vseh predpisih. V vagonu je bilo mračno in v moji glavi je bilo polno neveselih misli. Ljudje so me pomilovalno opazovali, ko sem se klavrno naslanjala na svojo »kredenco« in nisem hotela niti s kotom očesa poškiliti skozi okno. Že v mraku smo se pripeljali v Kamnik. Po enournem kolovratenju v temi in dežju, po blatni, mokri cesti proti Stahovici, sem v prijazni kuhinji pri Erjavšku, ob skodelici vročega mleka, skušala dvigniti svoj življenjski optimizem na normalo in sem kmalu sladko zaspala v pričakovanju lepega, sončnega majskega dne.

Še pred 4. uro zjutraj sem se odpravila na pot. Deževalo sicer ni, vendar težki črni oblaki so viseli nad dolino Črne in niso obetali nič dobrega. Jaz pa sem pozabila na včerajšnjo slabo voljo, na vse predsodke o samotnih pohodih in na črne oblake nad seboj. Brundala sem si pesmico za pesmico, medtem ko sem jo urno ubirala proti »Jurčku«. Seveda je bilo veselje le kratkotrajno. Kmalu je začelo liti iz oblakov, potem še grmeti in treskati, da je kar odmevalo od pobočij. Vdala sem se v usodo, privlekla na dan svoje pelerino in še vedno dobre volje nadaljevala pot. Od Stahovice do Luč preko Podvolovljeka je približno 5 ur. Ves čas ni niti za trenutek prenehalo liti, bliskati in grmeti, s planin so divjali hudourniki. No, moj življenjski optimizem je bil na višku, uživala sem v tej razdivjanosti prirode in v samoti – vso pot nisem srečala niti ene žive duše. Na sedlu je bila gosta megla in pihal je leden veter, pomešan z dežjem. Ker sem hodila prvič po tej poti, sem morala poklicati na pomoč karto. Na cesti proti Lučam pa je bilo že tudi meni dovolj te mokre in mrzle lepote. Premočena do zadnje nitke sem razmišljala le še o vročem čaju in suhi obleki. V Lučah sem se pošteno posušila in ogrela. Pravili so mi, da je na Raduhi sneg in da sploh nima smisla riniti gor. Toda, ker sem trmasta in ker je okrog treh popoldne končno nekoliko manj padalo, sem se odpravila naprej. Od tu mi je bila pot dobro znana in še pred mrakom sem spet sušila svoje premočene kosti v prijazni koči na Loki. Seveda sem bila v koči edini gost in zato se mi je izredno dobro godilo. Spala sem menda pod desetimi odejami in ko sem se po odlično prespani noči izkopala iz njih, sem si trikrat pomela oči in še nisem verjela da bedim. Loka se je kopala v najlepšem majskem jutru – takšnem kot ga more človek doživeti le zelo redko v planinah ali pa v sanjah. Lahko si predstavljate, da me je kar odneslo iz koče…

Ali ste doživljali kdaj pomlad v planinah? Če niste, obiščite enkrat zgodaj spomladi, takole po dežju samotne koroške gore – katero koli – Olševo, Peco, Plešivec ali Raduho in ne bo vam žal. Če se boste le malo potrudili, da jih doumete, vam bodo pripovedovale in razkazovale svoje lepote, da vam ne bo dolgčas niti za trenutek. Nekaj posebnega je v teh gorah, nekaj mogočnega, mrzlega in vseeno privlačnega. Mogoče so takšne zato, ker stojijo tako osamljene.

Raduha ima sorazmerno dosti obiskovalcev, a pozna jo vendarle malokdo. Redke so tu poti, med njimi se širijo prostrana področja, ki so še prav taka, kot jih je ustvarila narava v tisočletjih. Tu dobimo še težko prehodne gozdove s podrtimi trohnečimi starimi debli. Vmes so skale porasle z mahovi in drugim rastlinjem, ki se je naselilo na njih. Južno stran pokriva celo morje ruševja, od koder je težko najti pot, vmes pa so skalni hrbti, grebeni, divje nagrmadene skale. Veličasten pa je pogled na njeno severno stran. Z vrha se spuščajo prepadne stene, visoke do 300 metrov, pod njimi pa so spet prijazne zelene dolinice, pašniki, alpske trate. Najbolj karakteristična pa je za Raduho njena prostranost. Hodiš lahko ure in ure, pa vedno odkriješ kaj novega, vedno kaj zanimivega. Vse okrog pa tišina.

Tistega lepega pomladnega jutra sem se počasi, prav počasi pomikala proti vrhu. Vsa priroda je bila umita in kot prerojena. Vsaka biljka se je lesketala v tisočerih drobnih kapljicah, s skal so me pozdravljali celi šopi zlatorumenih jegličev, v skritih snežnih kotanjicah so kimali tisočeri zvončki drobnih soldanelc, zgodnje vrste encijanov, vetrnice, petoprstniki … Kar nisem mogla naprej. Pa kaj bi popisovala. Moja beseda je okorna; prave lepote je možno le doživeti, popisati jih zna le umetnik. Na vrhu so krasili skale drobni cvetki kamenokrasa in živobarvne preproge Wulfenovega jegliča. Z vrha je prekrasen razgled. Savinjska dolina, Savinjske Alpe, naša Koroška – vse ti leži kot na dlani, v daljavi pa pozdravljajo vrhovi Julijcev, Karavank, Visokih Tur. Pohorja …

Stene Raduhe so bile še mračne in neprijazne. Grohat se je komaj začel prebujati – bil je čudovit kontrast napram, sončni, pisani alpski trati na južnem pobočju. Zamikale so me te mrzle, temne stene in začela sem se spuščati po krasno speljani, a meni še neznani poti skozi stene na Grohat. Po žlebovih so ležale še debele plasti snega in rastlinice so se tu še prebujale iz zimskega spanja. Zavedala sem se, da je pot preko izredno strmih snežišč za osamljenega popotnika nekoliko nevarna, vendar me je z neznano silo vleklo naprej. Bližina nevarnosti mi je vlivala do Raduhe le še večje spoštovanje in občudovanje. Nepopisno sem uživala – jaz, revna, drobna pikica tako sama sredi mogočne mračne stene Raduhe. Ko sem prilezla dol, se je Grohat že kopal v soncu. Čudovit pogled; kot v pravljici. Nekaj že nekoliko razpadlih planinskih koč, obdanih od prijazne trate, rumene od samih pogačic. Okrog koč nekaj mogočnih, starih macesnov in smrek, tik pred njimi pa divje nametane skale, ki so kdo vekdaj prihrumele z vrhov. Od nekod je prihajalo močno šumenje vode, sicer pa je le kakšen samoten ptič rušil neizmerno tišino. Pregledovala sem teren, nabirala material, moj herbarij se je vedno bolj redil. Žuborenje vode se je slišalo vse bliže in glej – kar obstala sem.

Izpod velike skale je drla močna voda, tekla le nekaj metrov kot živahen potoček kar preko trave in izginjala v mogočnem curku spet nekam pod zemljo. Ko sem prišla pozneje v Ljubljano, sem pripovedovala ljudem, ki dobro poznajo Raduho, o čudoviti vodi na Grohatu, pa so me vsi gledali prav začudeno. Toda voda se pojavi verjetno le ob izredno močnih nalivih, kot sem ga jaz doživela prejšnji dan. Tudi ob mojih številnih poznejših obiskih Grohata sem našla na tem mestu le prijazno zeleno trato, samo mogoče nekoliko bolj močvirnat teren. Ves dan sem še stikala za novimi rastlinami po Grohatu, obrobnih pobočjih, po grušču in ob vznožjih sten. Proti večeru pa sem se po običajni poti preko Durc vrnila v kočo na Loki. Še en cel dan sem se klatila po pobočjih Raduhe, Laneževega vrha, po planinah Arti, Javorju in po samotah proti Beli Peči. Z nabranim materialom se mi je mudilo v Ljubljano, vendar si nisem mogla kaj, da ne bi še enkrat pohitela na vrh – bilo je spet takšno čudovito jutro. Potem pa sem se hitro odpravila v dolino in preko Podvolovljeka spet v Kamnik. Pot se je vlekla in nahrbtnik je bil težak in ta nesrečni »kamničan«, ki vozi hitro ravno takrat, ko je najmanj treba, mi jo je popihal tik pred nosom. Bil je to zadnji vlak, ki pelje iz Kamnika že pred peto uro popoldne. Ker sem bila z denarjem precej na koncu, mi ni preostalo nič drugega, kot vzeti pot pod noge in premeriti še 23 km. No, sem razmišljala, klavrn začetek in še bolj »turoben« konec, vmes pa takšni prekrasni dnevi. Pravzaprav si nisem bila čisto na jasnem, kdaj in kako bom prišla v Ljubljano. Tedaj pa se je zgodilo nekaj tako imenitnega, da kar nisem mogla verjeti. Prvi avto, ki je pripeljal mimo, me je naložil in pripeljal tik pred stanovanje. Nagajivi kamničan pa je prisopihal šele četrt ure za menoj v Ljubljano. Tako se je srečno končal moj prvi samotni pohod na Raduho, sledila jih je še cela vrsta.