PD Mežica na facebook-u     

 

 

 

 

 



 

Planinski vestnik 7/1954; Jože Humer; Skica s Pece


V rahli rdečici pričakuje nebo gosta z Jutranjega. Tiho, leno teče siva reka Drava. Slana se hladno bohoti po zarjavelih travnikih, nad njimi se pod skrivnostnim vijoličastim žametom prebujajo gozdovi.

V hladno nedeljsko jutro sopiha naš vlak in gradi nad progo težak baldahin sivega dima; skozi vasi ropoče, ki še spe, mimo raztresenih hiš, med katerimi je le redka že odprla svetlo oko… Bližamo se Ravnam. Nekaj tiho veselih deklet in nekaj glasno veselih fantov. V nahrbtnih klokotajo še topli čaji. Andrej je slekel svojo kitaro; pojemo.

Ravne! Izstopimo, preglejmo se, preštejmo se, da se nam kdo ne izgubi! Fantje, petnajst nas je!
Mestece se še otepa spanca. Po pravici povedano: mi tudi. Ta – osem kilometrov dolga, ne ravno lepa cesta nas bo že vzdramila…

… In nas je res. Celo zasopla nas je. V Mežici zdrče nahrbtniki kar sami z ramen, junaki posedejo k oddihu. Lepo od njih; tako si utegnemo ogledati staro Mežico.

Strme, svetle vrste pisanih hiš. Na zelenem okencu rde poslednji nageljni, v nagrado pridnim rokam gospodinje dehti rožmarin, zaupna priča skrivnostnih večernih šepetanj. Pred belo cerkvijo se zbirajo ljudje. Zvoni. Slovesnost, vedrost, pozdravljanje vse vprek, nedeljsko razpoloženje … Rad bi bil Mežičan.

Naša kolona mi je ušla. In vendar si moram narisati spominek. Pokleknem ob poti in rišem v zadovoljstvo fantičev, ki spoštljivo ugibajo, katero hišo pravkar rišem, katero okno. Prijetni so. Brž smo prijatelji. Pogovorimo se o šoli, o domu. Kaj bodo, ko dorastejo? Odvečno vprašanje: rudarji!

Koder zavije pot s ceste, sta me čakala Vinko in Andrej. Hiteti moramo, da dohitimo ostale. Čim bolj je strmo, tem bolj je vroče. Kosi obleke kar med potjo izginjajo s potnih teles v nahrbtnike. Vinkov uhelj brenka po kitari, ki mu poskakuje na rami.

Dohiteli smo jih. Kolovoz postane pot, pot steza, steza stezica, hoja po njej pa je vse lepša in mehkejša. Gozd postaja temnejši in temnejši., vitke bukve odpirajo knjigo pravljic…

Na majhni poseki je ob hlevu počenila hiša in se – z vsem svetom sprta – zagledala preko dolin v grbave hrbte Pohorja. Voda, ki ob njej lije v poledenelo korito, je pač namenjena ovcam, ki se paso pod hišo – toda tudi gamsom, kakršni smo mi, je dobrodošla hladna kapljica.

Pot postaja strma, kot bi držala v nebo. Povrhu še polzi. Milan, ki se pravkar pobira, robanti.

»Poj!« me dregne Vinko za menoj. Rad bi, saj mi poje srce, toda pot mi jemlje sapo. Pa poskusimo tako, da zapoje po vrsti vsak eno besedo. Začetek je dober, toda kmalu se zmeša. Smeh …

Četvero, petero hiš – premalo za vas, pa vendar cel svet zase. Gladke, bele kamnite stene z ozkimi okenci visoko nad zemljo se zde še od zunaj tople. Visoke dvojne stopnice držijo k vratom strmo in zavito kot v polžji hišici. Postavna žena zavije v hlev z vedrom vode na glavi. Ob poti stoji oča. Težka, nabrekla, še zmeraj močna roka leži na pipi, ki visi iz ust. Enkrat, dvakrat puhne dim skozi brke, pa pove po domače, da se tu in nikjer drugje reče Pri Piku, da na Peci še ne bomo v pol ure (res, do vrha je še debeli dve) – in da bo kar lepo vreme, če ne bo dežja. –Ne bom te pozabil, brkati kralj, in tvojega kraljestva tudi ne; ukradem ti ga na papir!

Košata lipa zakriva razgled samotarski cerkvici sv. Helene in je večja in širša kot cerkveni stolp. Po klopeh pred prijazno planinsko kočo sede ob nahrbtnikih naši veleturisti in čakajo na čaj. Če znaš prav lepo pogledati in poprositi, ti ga dobra gospodarica pokadi pod nos tudi z vročim mlekom.

Nahrbtniki in kitara naj ostanejo tu na Podpeci, in naj se pripravijo na resen karambol, ko se vrnemo. Za nas pa velja: kdor hoče gor, mora najprej dol! Ker smo se prav zares zaljubili v vrh Pece, se spustimo v zeleno kotlinico, po kateri se za redkimi hišami že daljšajo sence. In ko smo vprav hoteli napasti strmine – stoj! Graničarska postaja. Toda pri hiši so koline in torej dobra volja, pa smo le »prodrli« in že prodiramo po najkrajši poti gori na hrbet. Ozka, strma in neskončno dolga poseka drži neprestano naravnost navzgor in navzgor. Kolona se daljša, pljuča se naglo širijo, usta hropejo, noge postajajo trmaste, po nosu žgečka znoj. Zdaj pa zdaj se kdo ustavi, pogleda navzdol in je vesel, da ni zadnji. »Ne jej snega!« opominja Saša in si tlači kepo v usta. Potem ne reče dolgo nihče ničesar… In še smo preglasni rejenemu belemu zajcu. Neolikano nam pokaže svoj svetli beli zadek in ga odnese za zaveso lepo raslih bukev.

»… Zdaj gremo pa v gozd na levo, po tejle ravni stezici. Konec avtostrade!« pravi naš vodič. Enoglasni »škoda«, ki pa je močno podoben vzdihu olajšanja. Vso utrujenost in nevoljo smo pustili na poseki. Jezik se razveže, oči se odpro. Zdaj šele vidiš, da hodiš po velikanski galeriji, tako prenapolnjeni z naravnimi umetninami, da oko ne ve, čemu naj se čudi. Lovska koča, čuvar zaplate zelene trate med mladimi smrekami, je eno teh čud. Čez pol ure bomo pri bivaku, tam se odpočijemo in stisnemo na fotografsko ploščo. – Šlo je po načrtu.

Čez pol ure bomo na vrhu! Tam…

Vemo kaj bo tam. Zato težko čakamo na ta presneti vrh, ki se nam tako muhasto odmive.

Na desni se potuhnjeno bratita dve ogromni krtini: Svinja in Golica. Srebrne ture v daljavi so kot vrsta tesno objetih gorskih vil. Hribi in griči čakajo nemo, potrpežljivo, zavzeto zroč v lepotice. Ob strani so zbrani kot k večernemu kramljanju naši očaki. Resni, veličastni, molčeči Triglav se ponosno ozira po svoji vojski. To so naše gore, še posebno lepe, vse od namršenih grebenov Savinjcev tja do Raduhe, naše sosede.

»Hej, ti, da ne zmrzneš!« zakliče Andrej, ki se je z Janezom spravil v zavetje in se zagledal v temne boke koketne Uršlje gore. Že spet smo zadnji. Treba se bo vendarle zganiti in to hitro zganiti. Pobrišemo jo čez skale in sneg, kot bi nas gnal Zlatorog, brez oddiha vse do sedla.

Sedlo je sedlo. Sedlo pravi: sedi! Že sedimo in molčimo. Nihče ne ve besede, vredne slike, ki nas je prevzela.
Sonce je z motnim in utrujenim očesom že padlo nekam za Triglav. Toda še se otožno poslavlja s krvavo zarjo, ki melanholično lega po naših hribih in drgeče v eni sami želji: ostati tu. Nad to zarjo je še ena, bolj rumena, in nad njo še ena, bolj vijoličasta, in ta se utaplja, da ne veš kdaj in kje v nebesne vode, ki so zdaj na večer tako čiste, da bi mogel skoznje videti večnost.

»Mudi se!« spomni Andrej. Žal ima prav. Treba je iti.

Bivak nas ne sme zamotiti. Poklonimo mu svoje podpise, ga skrbno, gospodarsko zaklenemo, pogledamo ga še enkrat, da si ga dobro zarišemo v spomin, pa se predamo poti, ki strmo drži v mrak. Poredna steza je vsa pokrita z zaledenelim snegom, in to prav tam, kjer bi bilo najmanj treba. Toda planinci imamo poleg udov tudi vsak svojo zadnjo plat!

»Če se ne motim, smo pri lovski koči.«

V edini sobici gori plamenček. Sede stegnjenih nog, kot bi ne bile njihove, zagledali so se v lučko. Nekateri tam pri mizi se pogovarjajo z lovcem. Star gozdar se suče okrog štedilnika, da bi bilo nam toplo in da bi si skuhali čaj.

Iz silhuete koče se izmuznejo tri lučke. Luči se drgetaje spuste v dolino. Pot je strma in zavita, toda kamor se obrne, drži naravnost v temo. Komaj smo na cilju, zleze družba pod odeje …