PD Mežica na facebook-u     

 

 

 

 

 



 

Trikrat na Raduho; Kazimir Rapoša; Planinski vestnik 3/1988

To je bilo že davno, pred skoraj tridesetimi leti, poleti 1959 (oj, mladost ti moja!), ko je odred Veselega vetra iz Murske Sobote taboril v Polzeli. Naš ravnatelj in profesor Kučan, spiritus agens planinstva na gimnaziji, je odločil, da bomo med taborjenjem opravili daljšo planinsko turo po slovenski transverzali čez Savinjske in Kamniške Alpe. Zaukazal je zbor prostovoljcev z opremo, da se na lastne oči prepriča, kdo je sposoben za turo.

Najprej ga je presenetilo veliko število kandidatov (petnajst se nas je nabralo), nato mladost nekaterih (tudi z osemletke), potem sta ga vznemirili dve dekleti, od katerih je ena — višek viška! — imela bele cevlje. A so bili čevlji visoki, imeli so celo gumo na podplatu in tudi Maca, ki je v cevljih tičala, je imela že nekaj planinskih izkušenj, zato naš vodnik na koncu ni nikogar izločil. Njegova previdnost je bila seveda na mestu: kar predstavljajte si petnajst neizkušenih »ravninskih« planincev v Grintovcih z opremo, ki je bila na voljo v Prekmurju pred tridesetimi leti! Odgovornost našega ravnatelja je bila velika, njegova avtoriteta pa tudi, zato se je kljub slabemu vremenu, ki nas je spremljalo vseh šest dni, vse skupaj srečno končalo.

PRVIČ
Tako smo se naslednje jutro z vlakom, ki ga ni več, zapeljali do Šoštanja. Do Andrejevega doma na Slemenu po cesti je bil kar dolgčas, tam pa je za razvedrilo poskrbel Mirko, ki je ob prvem žigu ugotovil, da je doma pozabil transverzalni dnevnik. Zbadanja seveda ni manjkalo pri nobenem od petnajstih žigov, kolikor smo jih nabrali do konca ture. Po mojem jih Mirko še danes nima.

Vso pot do Smrekovca in po njegovem travnatem hrbtu so nas mamile sladke borovnice. Naš vodnik nas je sprva priganjal — edini je vedel, kako daleč je še do Loke —, a končno je obupal in odredil polurni odmor, da smo se jih do sitega nažrli. Zamudnih skokov v borovničevje potlej ni bilo več. Po večurni hoji, med katero je sijalo celo sonce, smo že precej utrujeni prišli do planine Javorje čisto pred kočo na Loki.

Brez počitka seveda ni šlo, še zlasti ne, ko nas je pastir vprašal, ce smo za kislo mleko. Seveda smo bili — in postavil je veliko skledo na sredo mize pred bajto. Ne vem, kje in kako je zbral šestnajst žlic, dejstvo pa je, da smo vsi hkrati segali v skledo, rezali gosto hladno mleko in preden je pes na verigi trikrat zalajal, mleka ni bilo več. Pastir, ganjen nad takšno složnostjo, nam ga niti zaračunal ni. Ta gostija se mi je za vedno vtisnila v spomin. Kadarkoli sem se na svojih številnih potepanjih po gorah ustavil na kakšni planini in povprašal za kislim mlekom, sem se spomnil na ta dogodek, ki pravzaprav spremlja vsa moja romanja na Raduho
in ki je posredni povod za tole pisanje.

Na Loki smo prespali drugič in zgodaj odrinili v megleno jutro. Kljub temu, da sem bil spočit, se mi je zdel nahrbtnik nenavadno težak. Da si ni kdo privošcil šale na moj račun in mi podtaknil v nahrbtnik težko skalo? Poglejmo! Ni bila skala, pač pa nič lažja konzerva ameriškega sira, ki je tehtal pet kilogramov — in to brez pločevine!

Ta sir zasluži malo daljšo pozornost. V tistem času je imela Murska Sobota dve pravi tovarni, Muro in Tovarno mlečnega prahu; iz te in iz klavnice se je kasneje razvil gigant Pomurka. Taborniki smo za svoja taborjenja vedno zaprosili tovarno za pomoč v hrani in jo tudi vedno dobili. To so bili v glavnem mleko v prahu, jajca in sir. Ta isti »jedilnik« se je ponavljal seveda tudi v šolskih kuhinjah, v brigadah in še kje, zato smo se ga tisti bolj aktivni že naveličali in preobjedli. Meni posebno sir ni šel v slast, zato me je konzerva v nahrbtniku še posebej razjezila. To »nafehtano« skupno hrano smo izmenično nosili in jaz sem svojo rundo opravil že prejšnji dan. Ker sem bil na čelu kolone, sem sir lepo postavil na sredo poti — ga bo že vzel tisti, ki je na vrsti — in odtaval naprej v meglo.

Še dobro, da je na vrhu Raduhe železen križ (vsaj takrat je bil), sicer zaradi megle sploh ne bi vedeli, kdaj smo bili na cilju. Preden smo vse požigosali in malo pomalicali, pa se je megla toliko zredčila, da smo se lahko celo slikali po gasilsko.

Turo smo potem nadaljevali cez Grohat in mimo Rogovilca v Robanov kot, kjer nas je Roban prijazno spravil pod streho, pa čez Korošico, Ojstrico in Planjavo do Kamniškega sedla. Tu nas je zjutraj presenetilo sonce in že smo pridno natepavali žgance, ko je prišel ukaz nekje od zgoraj, da ne smemo nikamor, ker nekje spodaj preži na gamsa sam Tito. Bili smo na trnih, vlekli smo na ušesa, a nismo ne slišali ne videli ne Tita ne gamsa. Tako smo zapravili ves dopoldan in se odpravili dalje šele opoldne, ko so se že nabirali črni oblaki. V Cojzovo kočo smo prišli že kar dobro premočeni, tudi zeblo nas je, a vsaj skupna ležišča so bila prijetno topla.

Tu smo vedrili še ves naslednji dan in čakali na boljše vreme ter tiste zagrizence, ki so kljub dežju lezli čez Grintovec. Mrazu, ki ga tudi peč ni pregnala, se je pridružila še nova tegoba: lakota. Prejšnji večer oskrbniku niso prinesli kruha iz doline (žičnice še ni bilo), trume planincev so kot kobilice požrle tako rekoč vso hrano v koči, edina hrana, do katere je segel naš dijaški žep, pa je bil čaj. Rezerve iz nahrbtnikov smo v dolgi turi tudi že počistili, ostal je le še tisti nesrečni sir v konzervi. Kaj smo hoteli — tudi največji sovražniki smo ga jedli brez kruha k čaju. Najbolj nesrečen je bil Geza, ki si je še v Polzeli pripravil nekaj konzerv rib in paštete in potem vse skupaj tam tudi pozabil. Kar naprej so se mu prikazovale pred očmi in s svojim jadikovanjem je še nam povzročal sline.

Naslednje jutro smo jo ubrali samo še navzdol v Kamniško Bistrico in lepo skozi Stahovico mimo neskončne smodnišnice do Kamnika, tu na vlak in nazaj do Polzele. Konec dober — vse dobro.

DRUGIČ
Deset let kasneje sem prehodil transverzalo do konca in kmalu zacel znova slediti markacijam s številko ena — tokrat v družbi svoje življenjske sopotnice Olge. Tako je julija 1976 prišel na vrsto tudi odsek od Slovenj Gradca do Solčave. Že v petek popoldne sem Olgi v vročem avtobusu, ki je bil poln, kot se za avtobus iz Ljubljane na podeželje ob petkih popoldne spodobi, obljubljal kislo mleko na planini Javorje. Do mraka sva bila pri Poštarski koči pod Uršljo goro, kjer sva prespala. Naslednji dan naju je čakala dolga pot do Loke, dobrih deset ur hoje.

Bila sva v formi, borovnic še ni bilo, pa sva kar dobro napredovala. V pravi poletni vročini naju je podžigala tudi misel na kislo mleko na prijazni planini, ki sem ga imel neprestano na jeziku.

Sonce je bilo že nizko nad obzorjem, ko sva se počasi vzpenjala po strmini od Vodola gor proti obljubljenemu kraju. Gozda je bilo konec, na pašnikih so zamukale krave, pes pred pastirsko bajto je že lajal na naju, ko sva zagledala skupino ljudi, k nama je prihajala naproti.

Za planinska pota je bila nekam čudno sestavljena: nekaj očitnih planincev, dva ali trije gasilci, dva moža postave v modrem, vsi nekam umazani in z nedoločljivo ropotijo na ramenih.

Dober dan! Dober dan! Kam pa vidva? Na kočo na Loki, kjer bova prespala. Nak, ne bosta. Je pogorela in smo jo ravnokar zravnali z zemljo! Lahko pa gresta z nami nazaj do Vodola, pa vaju bomo odpeljali v dolino.

Vzel sem pet sekund za premislek. Deset ur je za nama, če hočeva čez Raduho do Grohata, so še tri pred nama. To bo preveč, ker je tudi večer že tik pred nama. Torej z njimi v dolino! Toda — ne brez kislega mleka, na katerega čakam deset ur in pred tem že sedemnajst let!

Ko sem svojo odločitev sporočil Olgi, je začela viti roke do neba, mi groziti, da jo bom nesel v dolino z nahrbtnikom vred, pa mogoče še kaj, a mi k sreči spomin že malo peša. Nič ni pomagalo — ostal sem neizprosen mož jeklen. Prijazni pastir je razumel najino stisko, v hipu postavil na (isto) mizo (malo manjšo) skledo s kislim mlekom kot pred leti, nato pa nemo opazoval, s kakšno naglico se je praznila. Še toliko, da sem mu stisnil v roko prvi bankovec, ki mi je prišel med prste — in že sva dirjala za pogrebci.

Najprej sva ujela miličnike in jih ponižno — kot se pri oblasti spodobi — zaprosila za prevoz. A oblast je imela očitno pomembnejše opravke, kot je skrb za planince, ki jim grozi prenočevanje na prostem, zato sva zdrvela naprej. Spodaj ob cesti sva že videla ostale, kako nalagajo ostanke od koče v kombi. V trenutku, ko so vžgali motor, sva poropotala po zadnjih vratih. Ljubeznivo so nama odkazali prostor med lavorjem in predalom in že smo poskakovali po prašni cesti v dolino.

Odložili so naju na avtobusni postaji nekje ob Savinji; v temi nisva niti vedela, kje sva. Prvi avtobus, ki je prišel, je peljal do Celja, pa sva pač šla v Celje. Tu sva prestopila na avtobus proti Ljubljani brez moje vetrovke, ki sem jo pod vtisom razburljive dogodivščine pustil na prvem avtobusu.

Žigi v dnevniku so se nabirali, kmalu je ostalo prazno le še okence od koče na Loki in Raduhe. Toda naslednje leto smo postali prava družina, se čez tri leta še malo razmnožili in dvatisocaki so morali malo počakati.

TRETJIČ
Sinova sta rasla in kmalu dosegla tisto mero in starost, ko sta začela sama pritiskati žige v transverzalni dnevnik.

Med lanskimi počitnicami smo se šli kmečki turizem v Šentanelu. Ves teden smo pohajkovali po koroških hribih in čakali na pravo vreme za naskok na Raduho. Opravili smo že z Uršljo, s Slemenom in Smrekovcem, vreme pa je bilo še kar spremenljivo. Pa poskusimo sovražnika presenetiti s hrbtne strani! Zapeljali smo se na sedlo med Raduho in Olševo in se podali proti Bukovniku. Ko smo opravili s psom, so nam na kmetiji povedali, da je tudi Grohat pobralo (o tem sem sicer že slišal), da je zgoraj sama megla, sploh pa da imajo žig od Raduhe pri njih. Končno

Jagode ob poti in že omenjena megla so nam obrnile pot nazaj navzdol. Pozneje smo ugotovili, da se je samo na Raduhi zasidral večji oblak, okoli in okoli pa je sijalo sonce.

Ostal nam je še zadnji dan. Kam pa danes? Odločitev je bila hitra, posebno, ker je bilo že zjutraj sonce: na Raduho. S smrekovške strani smo že poskušali, s hrbta tudi, torej gremo nekje vmes. Miličniki v Črni so znali povedati, da je gozdna cesta, ki se vije vzdolž celega smrekovškega hrbta do Bele peči, kar v redu.
Res je bila, a bila je tudi tako samotna in ozka, da sem kar molil za našega juga, naj vzdrži. In je.

Bela peč je čudovita razpotegnjena planina, kamor razen krav očitno ne zaide nihče. Planinci, ki gredo od Smrekovca proti Loki, jo samo oplazijo na njenem južnem koncu. Ko smo lezli čez leso na začetku planine, sem zagrešil napako in naglas prebral napis na skriti tabli: Pozor, hud bik! Šibkejši del naše odprave je zagrabila rahla panika, še posebej, ker smo po stari planinski navadi vsi imeli na sebi kaj rdečega. Oborožili smo se z gorjačami in nadaljevali pot po prstih.

Razen pohlevnih krav nismo videli nikogar, a zares smo se oddahnili šele na drugem koncu dolge planine, ko smo spet zlezli čez plot.

In tako smo se bližali obljubljeni planini Javorje. Otrokoma sva že desetič pripovedovala storijo o kislem mleku in pogoreli koči in vsi skupaj smo radovedno pričakovali, kakšno presenečenje nas čaka tokrat.

Presenečenje je bilo to, da ga pravzaprav ni bilo. Vse je bilo po starem: trava je bila enake zelene barve, krave so mukale, pes je prav tako divje lajal, pastir je bil enako prijazen in mleko je bilo spet v trenutku na mizi in tudi v naših želodcih. Pravo olajšanje, če pomislimo, kako se vsako leto povečuje število opuščenih planin.

Takoj za ovinkom smo zagledali nesojeno — vso novo in bahavo — kočo na Loki. Bila je popolnoma prazna kljub visoki sezoni. Oskrbnik je potarnal, da se obisk iz leta v leto zmanjšuje. Škoda! Po obveznem čaju, malici in pečatih smo šli malo pogledat, kako je z Raduho. Imeli smo kaj videti, se pravi — nič. Nekaj metrov nad kočo se je pričenjala gosta megla, ki je ovijala vso (sedaj že skoraj zakleto) goro. Nak, nikjer ne piše, da moramo prav danes na Raduho! Sploh pa se ji je cesta že tako približala, da lahko to mirno opravimo v enem dnevu iz Ljubljane v lepšem vremenu. Kdaj drugic, samo danes ne!

Vso pot nazaj do avta smo zobali presladke jagode ob novi cesti, po kateri se sedaj da pripeljati skoraj do Loke.
Oblaki so bili čvrsto prilepljeni ob Raduho, bika ni bilo na spregled, zato tudi moje podedovano iskanje »strmejše bližnjice« ni bistveno skalilo razpoloženja.

Med borovnicami na Beli peči smo pojedli še tisto, kar je ostalo v nahrbtniku, in se z avtom spustili nazaj v senčno dolino proti Črni. Na Raduho bomo pa še šli!