PD Mežica na facebook-u     

 

 

 

 

 



 

Zimsko sončenje na 2124 metrih; Leon Vrhovšek; Planinski vestnik 3/1994

Bilo je hladno februarsko jutro, ko me je mama nekaj minut pred peto zjutraj prebudila in sem še napol v snu premišljeval, ali zimski pohod na Peco odtehta še nadaljnje tri ali štiri ure spanja. Ker sem na služenju vojaškega roka v Slovenski Bistrici, kjer zgodaj vstajamo, mi je bila vsaka ura spanja dragocena. Le obljuba, ki sem jo dal Potiskovemu Alešu, da pridem ponj ob pol šestih, me je spravila pokonci. Oblekel sem se, na hitro nekaj pojedel, pobral že prejšnji večer spakiran nahrbtnik, sedel v avto in se odpeljal.

Nemirnega srca in z upanjem, da bova zopet preživela lep dan v gorah, sva se odpeljala iz Radizla proti Koroški. Po poti naju je spremljala poledica in takšna megla, da bi ponekod v Dravski dolini potreboval škarje, da bi sploh še videl cesto. Ob tem sva se spomnila Matejeve definicije megle. Takole jo je opisal: »Bila je taka megla, da sem ves dan hodil z očetom na Triglav, a sem ga videl le zjutraj in zvečer v koči.«

Vse najine zle slutnje so se razblinile, ko sva prišla v Mežico in naju je pričakalo prečudovito jasno, a hladno jutro, ki je veliko obljubljalo.

Avto sva pustila pri gostilni Hanže in se pogumno podala v hrib. Pot je bila v glavnem zasnežena, a shojena in na precej mestih tudi zaledenela, tako da bi prav prišle celo dereze, ki pa so ostale doma v omari. Kmalu potem, ko sva začela riniti v hrib, je Peca že začela kazati svoje zobe in takrat je prišel prav Alešev antigripin, ki ga je tako skrbno čuval v svojem nahrbtniku.

Da pa ob poti ljudje ne bi popolnoma dehidrirali, so poskrbeli mežiški planinci in so pred karavlo na križišču cest proti Mežici in Topli pripravili stojnice, kjer sva si tudi midva z Alešem privezala svoji zvesti planinski dušici na rogece vsem Štajercem dobro znanega Zlatoroga.

Ko sva se tako za silo osvežila, je bila pot naprej že dosti lažja, posebno pa še, ko so skozi luknje v gozdu začeli prodirati prvi sončni žarki. Vmes sva srečala še Aleševega prijatelja z vodniškega tečaja Bojana in skupaj smo se podali proti Domu pod Peco mimo bivše karavle, ki zdaj sameva in propada - kdo ve zakaj.
Naenkrat pa se je gozd za trenutek odprl in na nasprotni strani se je v vsej svoji veličini pokazala Uršlja gora. Še preden je Aleš lahko rekel »To pa bo Leon gotovo slikal«, je že naredilo »škljoc« na mojem fotoaparatu in prizor je bil ovekovečen.

Okoli 10. ure smo prisopihali do Doma pod Peco, kjer je bilo zbranih že veliko ljudi. Poiskala sva si prostor na soncu in nastopil je eden od najlepših trenutkov na vsakem izletu. Seveda govorim o malici. Jaz sem potegnil ven klobaso in kruh, Aleš pa gobice ter sadje in vse za pojedino je bilo pripravljeno. Seveda pa ni smel manjkati tudi obvezni Zlatorog, da sva si nanj privezala svoji duši.

Po krajšem počitku sva nadaljevala pot proti vrhu Pece. Ko sva prišla na sedlo med Malo in Veliko Peco, se nama je odprl čudovit razgled na celotne Kamniške Alpe, Storžič, celoten greben Košute, celotne Julijske Alpe s Triglavom, Prisojnikom, Jalovcem, pa vse tja do Krna in tudi na drugo stran proti Uršlji gori, Pohorju, Konjiški gori, Boču ...

Verjetno bi bila kar ostala spodaj na sedlu in uživala v čudovitem razgledu, ko se ne bi v tem trenutku oglasila skupina treh ali štirih pevcev, ki so zapeli lepše kakor slavčki. Lepa planinska narodna pesem naju je hitro spravila pokonci in kot magnet začela vleči proti vrhu. Vzpenjali smo se po zložni poti, ker je bilo na zavarovani poti še precej ledu in z vsakim metrom višine, ki sva ga nabrala, so se nama odpirala nova obzorja in ponujali novi, še lepši razgledi.

Po slabi uri in pol hoje sva prispela na vrh in si tam poiskala prostor za počitek. Vrh je bil kopen in na suhi travi tik pod njim sva odložila svoje nahrbtnike. Zamenjala sva mokra oblačila za suha in v kratkih majicah posedla na tla.

Ce bi mi kdo teden poprej, ko sem navsezgodaj zjutraj zmrzoval pred vojašnico in čakal na dvig zastave, rekel, da se bom čez nekaj dni sončil na 2124 metrih nadmorske višine v kratki majici, bi ga verjetno imel za norega. Pa vendar je to mogoče. Kar žal mi je bilo vseh tistih ljudi, ki so ostali doma v zameglenih dolinah in niso tako kot midva uživali na čistem zraku ob prečudovitem razgledu. Zaprl sem oči in zopet so se oglasili najini stari znanci še spodaj s sedla. Zapeli so nekaj pristnih planinskih, takih, ki sežejo tja do srca in še dlje. Za vsako odpeto pesem jih je množica ljudi, zbranih na vrhu, nagradila z bučnim aplavzom.

Nato sva z Alešem začela opazovati bližnje in daljne hribe in presenevena ugotovila, da se vidi RTV oddajnik na Sljemenu nad Zagrebom, da se vidijo Gorjanci in na najino veliko presenečenje sva s pomočjo drugih ugotovila, da se vidi celo Gorski Kotar. Skratka, videlo se je vse, kar je bilo fizično možno videti. Pogoji so bili namreč idealni.

Na koncu smo opazovali še start jadralnih padalcev, ki so se spustili z vrha Pece in zajadrali v dolino. To je dokaj nov šport, ki pa ima vedno več privržencev. Seveda pa je ta šport povezan s precej velikimi stroški. Če že imaš jadralno padalo, to seveda še ne pomeni, da z njim znaš tudi jadrati. Temu smo bili priča tudi mi, ko smo opazovali start mladega padalca, verjetno začetnika, ki je neumorno poizkušal in poizkušal ter se zaganjal s pobočja Pece, vendar se mu z njenih pobočij nikakor ni uspelo dvigniti.

Nazadnje je zmagala zdrava pamet in je raje odnehal ter pospravil padalo nazaj v nahrbtnik. Lahko bi se namreč končalo huje, z nesrečo. Takrat bi ga poleg razočaranja zaradi neuspelega starta spremljala še poškodba ali pa o tem sploh ne bi mogel več razmišljati. Včasih je res bolje odnehati, dokler je to še mogoče, kot pa potem živeti s posledicami.

To se ne nanaša samo na jadralno padalstvo, ampak tudi nasploh na hojo po gorah. Toda kot je zapisal Klement Jug; kdor hoče od gora kaj več, mora biti pripravljen zanje tudi kaj žrtvovati. Od nas je potem odvisno, da poiščemo tisto zdravo mejo med tem, koliko smo pripravljeni v gorah tvegati in med tem, koliko hočemo od užitkov v gorah odnesti, kajti mrtvemu človeku spomin na zahteven spust s padalom ali na težko steno, ki jo je plezal, nič ne koristi.

Ura je bila približno dve popoldne, ko sva se začela počasi vračati v dolino. Vmes sva v Domu pod Peco stisnila še vsak eno pivo, nato pa sva se odpravila proti Mežici. Ostal je spomin na čudovit in enkraten zimski vzpon na Peco, ki verjetno ne bo tako hitro zbledel tudi zaradi prečudovitih razgledov na Kamniške in Julijske Alpe, Krn, Gorski Kotar, Sljeme, Donačko goro, Pohorje, Visoke Ture in še na druge hribe, ki jih niti ne poznava.

Akumulatorji so bili napolnjeni in pripravljeni, da vzdržijo zopet nekaj tednov v vojašnici, dokler se spet ne podamo v naše čudovite gore. Polna lepih vtisov, ki jih bova še nekaj časa podoživIjala, sva se odpeljala proti domu.