PD Mežica na facebook-u     

 

 

 

 

 



 

Svet za izbrance; Matjaž Šerkezi; Planinski vestnik 3/1999

Gore, te gore lepe,
ptički pojo in sonce svetlo
se smeje nad njo.
Ljudje po tebi hodijo,
pojejo in vriskajo.

Da ljubim vas,
sta kriva oče moj
in mati ljubljena,
ki venomer v gore sta me silila
in njih lepote v srce mi vtisnila.

To pesem sem sestavil, ko sem bil star devet let in od takrat je preteklo še enkrat toliko časa, vendar je moja ljubezen do gora in njih lepote še ista. Gore mi zdaj pomenijo celo še več, saj jih gledam z drugačnimi očmi in hkrati z leti je moja strast do njih postala še večja.

Bilo je že pozno v novembru, ko sva se s Petrom odločila, da preplezava eno od najlepših in najpogosteje plezanih smeri v Mali Raduhi, Plate ali Smer čez plošče.
Rdeča »katra« je le s težavo premagovala zasneženo in poledenelo cesto proti najvišje ležeči kmetiji na Slovenskem, Bukovniku. Nekako ji je uspelo in že navsezgodaj sva oprtana s težkimi nahrbtniki odšla po poti v Grohot. Tu gori je zima že pokazala svoje zobe. S snegom pokrita drevesa so stegovala svoje veje nad najinima glavama in prav prijetni so bili občutki, ko se je tu pa tam bela zavesa snega spustila za najine hrbte in ohladila od hoje vroča telesa.
V zavetišču GRS Prevalje sva si skuhala čaj in nadaljevala pot. Kot prva sva imela to čast, da sva ves čas gazila, saj od zadnjih snežnih padavin tu ni hodil še nihče.
Med hojo sva bila tiha in najine misli so tavale naokrog. Bil sem srečen, da sem lahko tu, da sem lahko hodil in opazoval »svojo« goro, kjer se je začela moja pot v alpinizmu. Ravno tu sem opravil svoj prvi vzpon v gorah, spoznal ljudi, ki so moji najboljši prijatelji in katerim lahko zaupam vse, tudi življenje. V Raduhi sem si nabral prve izkušnje in spoznal, kaj je sploh biti, živeti in ljubiti.
Že med hojo do pod stene sva slutila, da ta dan ne bo mogoče plezati. Stena je bila čisto bela in poledenela, še posebej plošče, kjer poteka smer. Čeprav sva morala spremeniti najine namere, ker nama je gora preprečila vzpon, je bila videti tako nedolžna, čeprav to že dolgo ni več. Svojo sivo preobleko je zdaj zamenjala za belo, ki je bila posuta s svetlečimi se kristali. Spomnil sem se na mlajša leta, ko so ti snežni kristalčki, te majhne zvezdice bile zame palčki, ki so mi z lučkami kazali pot in na katere sem vedno pazil, da jih pri hoji ne bi poškodoval.

Pot sva nadaljevala proti Durcam, kjer se je ta dan prav veselo podil naokrog veter in vrtinčil sneg. S svojimi »rokami» je nežno privzdignil bele snežinke in jih ponesel naokrog. Opazoval sem igro in si zaželel, da bi bil snežinka, želel sem si premagati zakone narave in poleteti,hotel sem višine, hotel sem svobode, ki jo imajo ptice. S telesom sem se obrnil proti vetru, vzdignil roke in zamižal...
Iz daljave sem slišal Petrov glas, ki je pravil, da bi bilo lepo, če bi šla naprej, ker je hladno. Počasi sem se prebudil iz sanj in odkorakal za prijateljem. Nekaj časa sva se še pogovarjala, potem sva postajala vedno tišja, na koncu se je slišalo samo škripanje snega in dihanje, ko so najina pljuča »hlastala« po mrzlem zraku, ki si ga kasneje čutil v vsaki celici.

Nekje pod vrhom so za nekaj trenutkov izza oblakov pokukali prvi sončni žarki. »Sonce, sonce, ki te ljubim!« sem zakričal in bil sem vesel, da živim; bil sem hvaležen staršem, ki so mi dali življenje in me popeljali v ta svet, ki ga lahko do skrajnosti spoznajo le nekateri izbranci. Bil sem ponosen, da sem Korošec in da živim pod vznožjem gora, ki jih lahko gledam in spoznavam v dobrem in slabem.
Na vrhu sva naredila nekaj fotografij in začela sestopati. Nič več nisva hodila počasi, ampak sva bila kot razposajena najstnika. Drsala sva se po bregu navzdol in skušala loviti ravnotežje. Zdaj eden, zdaj drugi sva padala in ko sva prispela do Durc, sva bila kot snežaka.

Smejala sva se drug drugemu in skoraj pozabila, da naju čaka še nekaj ne prav lahke poti. Previdno sva se z rokami oklepala jeklenice in sestopala, a sva tudi to preživela. Sledilo je ponovno drsanje in padci, najine misli pa so že bile na toplem v zavetišču ob krožniku vroče goveje juhe.
Čeprav so bili najini načrti drugačni, sva preživela čudovit dan, ki bi ga bilo škoda prelenariti doma. Bila sva zadovoljna, da sva storila nekaj zase, hkrati pa sva bila deležna čudovite igre narave. Ta dan so bili bogovi na najini strani.