PD Mežica na facebook-u     

 

 

 

 

 



 

Razgledi s Pece; Štefan Lednik; Planinski vestnik 4/1995

V marčevski številki Planinskega vestnika iz lanskega leta je Leon Vrhovšek popisal svoje vtise z zimskega pohoda na Peco leto dni poprej. Izjemno lepo vreme mu je omogočilo čudovite razglede, ki sežejo s te gore na vse strani. Med drugim je zapisal: »Ko sva prišla na sedlo med Malo in Veliko Peco, se nama je odprl čudovit razgled na celotne Kamniške Alpe, Storžič, celoten greben Košute, celotne Julijske Alpe s Triglavom, Prisojnikom, Jalovcem, pa vse tja do Krna in tudi na drugo stran proti Uršlji gori, Pohorju, Konjiški gori, Boču...«

Kljub res izjemnim razgledom s Pece moram, žal, pripomniti, da se Prisojnik, Jalovec in Krn s Pece ne vidijo, ker jih zastirajo druga pobočja. Toda razgledi s Pece so res zelo lepi in prostrani. Sodim, da razen »najvišjega« Triglava pri nas najbrž ni gore, ki bi bila glede razgledov Peci enakovredna. To ji pač omogoča njen položaj najvišjega vrha od Panonske nižine sem in odprtost daleč navzgor v Avstrijo.

Posebna vrednota pa je v tem, da je mogoče s Pece obseči vsa divje členovita ostenja Kamniških planin s severne strani.

Kolikokrat sem stal na vrhu Kordeževe glave in prisluhnil besedam planincev, ki so ugibali o imenih vrhov, ki se vidijo, in obširnih gorskih verig, ki sežejo po obzorjih vsenaokrog! Največ, kar jim je uspelo s pomočjo »poznavalcev« natančno določiti, so bili pojmi, kot: »Ja, tam so pa Kamniške, malo dalje Storžič«, kot največje »odkritje« pa Triglav. Le redki so na zahodu vedeli še za Grossglockner.

Ob tem se mi je utrnilo spoznanje, da so razgledi s Pece veliko premalo znani in »raziskani«, da o njih tudi ni nič kaj posebnega zapisanega.

Še pred jugoslovansko-slovensko vojno sem si vzel čas in nekaj let zaporedoma v jasnih jesenskih dneh, pogosto z meglenim morjem do višine kakih 1800 metrov, sistematično s pomočjo kart in daljnogleda skušal določiti, kaj vse se s Pece v resnici vidi, seveda ob idealnih razmerah. Priložena »razgledna zvezda« s puščicami dokazuje, do kod sežejo razgledi in katere vrhove je mogoče videti tudi s prostim očesom, še bolje pa seveda z daljnogledom. Označena mesta v skici so podana le zaradi orientacije, v resnici pa sta od njih vidna le Beljak in Celje, Celovec pa, če se sprehodimo po grebenu Pece še naprej na avstrijsko stran malo dalje od Luške Kope (2114 m).

K skici še nekaj komentarja. Razgled je najbolj omejen proti severovzhodu, kjer ga zastira sosednja Golica nad Labotsko dolino. Proti vzhodu je videti razgledna stolpa na Arehu in Rogli. S prostim očesom je mogoče uzreti TV stolp na Sljemenu nad Zagrebom, na Boču, na Gorjancih in seveda na bližnji Uršlji gori in dolenjskem Kumu. Docela neznana je zanimivost, da se nad začetnim delom Menine planine ob lepem vremenu razločno vidi Bjelolasica v Veliki Kapeli z njenim značilnim kopastim in golim vrhom. Nato pa plava pogled po grebenih Gorskega Kotarja in Kočevskega Roga do naslednje dominante, Snežnika. Proti jugozahodu in Ljubljanski kotlini omejujejo razglede Kamniške planine, kar pa je bogato »kompenzirano« s pogledom nanje same. Se pa v zajedi med Rogatcem in Ojstrico razpoznajo pobočja Vremščice in Brkinov in morda tudi Slavnika, kar pa mi ni uspelo »dokazati«.

Na zahodni strani seže pogled po grebenih Bohinjskih gora, kjer je rog Plaškega Vogla že marsikoga zavedel, ker je mislil, da gleda Krn. Nato se horizont zaključuje s pobočji Kanjavca in Hribaric, pod njimi se vidi vitki Mišelj vrh, lepo kot na dlani so v dosegu pogleda pobočja Triglava z domovoma Planika in na Kredarici. Dalje od Triglava je razločiti Razor, mogočna Škrlatica in njena soseščina pa zakrivata Prisojnik in Jalovec. Pač pa je za severnimi pobočji Ponc videti desni del hrbta in tudi sam vrh Mangarta, za njim pa vrhove zahodnih Julijcev nad Trbižem.

Najdalje pa sežejo pogledi proti severozahodu in severu. Razločno se razkriva Grossvenediger in še druga gorstva ob njem in za njim, dalje Grossglockner, nato pa drsi pogled po širnem valovju vseh Visokih in Nizkih Tur vse do pogorja Schneealpen in Rexalpen pod znanim Maha Zellom, že na dunajski strani.