PD Mežica na facebook-u     

 

 

 

 

 



 

Skrite steze Uršlje gore; Milan Vošank; Planinski vestnik 1/1995

Sonca še ni nad Pohorjem, ko se že vzpenjam po strmi stezi Kozjega hrbta. Prijetno je speljana po gozdu, brez prevelikih razgledov, toda dvakrat, trikrat, ko se drevje le razmakne, sta tam čez, onkraj mežiških dolin, Peca in Olševa, še dve samotni gori.

Nad Lužami zapustim markirano pot; napotim se po grebenu navzgor, dokler levo ne odkrijem skromne stezice. Sedaj sem stopil v najbolj odmaknjene in tihe predele Gore. Na skrite steze Uršlje gore.

Stezica me vodi pod skalnimi katedralami in oboki, kjer so si na robovih našli zatočišče macesni, eni še mladi in strumni, drugi že upognjeni, polomljeni in ostareli od vetrov ter snegov. Spodaj so prepadi, da hodim počasi in previdno. Nekajkrat moram navzdol, pa spet navzgor, dokler ne pridem na raz, na nekakšen travnati balkon v zavetju rogovil macesnov, kjer se pot razširi in obrne v desno. Do sedaj sem imel bolj malo razgleda, tokrat pa se mi odpre: vsa kotuljska ravan je spodaj. Bajte, kmetije, vas, gozdnata slemena Prežihovine in Brdinj, vse že v luči jutranjega sonca. In naravnost pred mano: skalnata Šmohorica, odmaknjena in sama zase pod vrhom Gore; strme stene, ozke travnate police, redko rušje in nekaj viharnikov na robovih ter koničasto zaobljen vrh. Sedaj moram postati, posedeti in prisluhniti v tišino Gore. Duša in srce sta mi mirna v svoji sreči. Kako malo potrebujeta!


Zimski žleb ob Šmohorici


V Kotljah zazvoni. Prvo jutranje zvonenje. Zvoni dolgo in počasi, melodija je umirjena, zvonar ostaja zvest svojemu taktu, dokler se udarci ob bron ne porazgube po globelih pod Goro. Pot nadaljujem, stezi še vedno sledim pod stenami in nad prepadi, kjer so si našli zatočišča gamsi, prečim melišče v širokem žlebu, dokler se ne povzpnem na široko travnato polico pod manjšo steno z votlino. Obstojim pred skalnatim zidom zahodne stene Šmohorice. Sedaj je tu vse tiho in zapuščeno, spomin pa mi odgrinja ure in dneve, ko smo tod plezarili; v stenah Šmohorice sem doživljal prve učne ure skalnega alpinizma, veselja in strahu nad prepadi, tod sem hodil okušat strasti plezanja, tu sem se skušal s prijatelji v najzahtevnejših zimskih vzponih in od tu so me vodile poti v velike domače in tuje stene. In sem v ta mir se vedno znova vračam. Še vedno rad na plezanje — ali pa, kakor danes, na samotarsko popotovanje po brezpotjih Uršlje gore: skušati se z ledenim okovjem zime, iskati zadnje snegove pomladi, prepustiti se poletni brezskrbnosti ter občudovati večne barve jesenskih macesnov.

Ne smem pa pozabiti: tu, v žlebu ob Šmohorici, sem imel veliko srečo in sem dobil dober poduk. Gora ni hotela! Trije smo tistega mrzlega januarja prečili snežišče do pod Šmohorice, namenjeni na plezanje. Zaupali smo omehčanemu snegu in bili brez derez, le s cepini in — hvala bogu — navezani. Toda pod varljivim snegom je bil led! In tedaj, nenadoma, kakor v filmu, me je na ledu kakor izpodrezano spodneslo, mi izbilo cepin iz rok in že sem nemočno drsel proti prepadnim globinam, prijatelja pa za menoj. Toda po kakšnih dvajsetih ali tridesetih metrih se je vrv zataknila za štrcelj polomljenega drevesa...

Še se ustavljam, še s pogledom iščem po plezalnih smereh v steni, še se srečujem s spomini, toda moram naprej. Visoko zgoraj v Šmohorici je moj stari prijatelj, skrivenčen viharni macesen. Nad previsno steno si je poiskal svoj prostor. Moram ga spet obiskati, dolgo že nisem bil tukaj!


Spomini v starih beležkah


Pred sabo imam pomečkan list papirja. Preberite z mano, kaj sem načečkal nanj v strminah Šmohorice:

»In sedaj sem spet tu, pri tebi, moj dragi macesen! Po gruščnatem žlebu ob Šmohorici sem se povzpel do polic, po katerih sem poiskal prehod nad prepadi do tebe. Komaj sem te še prepoznal. V spominih sem te imel nekako bolj pokončnega. Ne, ne, saj se motim, mar ne? In tega mi seveda ne boš zameril! Nisi se ravno veliko spremenil, le še bolj skrivenčen si videti od viharjev, ki so ti polomili vrhove. Toda ne, ti se ne daš, res si prava grča, pognal si nov mlad vrh, ki že išče pot k svetlobi, proti soncu. — Se spominjaš, kolikokrat sem s prijatelji ali sam po napornih vzponih sredi poletnih dni in v zimskih zvezdnatih nočeh, ko smo vedeli, da se pri tebi končuje najtežje plezanje, nate hvaležno privezal vrv in smo posedli v tvoje varne rogovile? Se spominjaš, kako sem te obiskoval, ko sem bil sredi tegob vsakdanjega življenja, da sem v tvoji družbi zbistril misli? Ali, ko sem bil ves vihrav in vesel in sem se ob tebi izvriskal, preden sem odšel proti vrhu Gore? Veš, tu pri tebi je takšen mir; toda ko pomislim, kako te klestijo ujme — takrat verjetno ječiš v svoji neusmiljeni samoti. Vendar boš še živel, to oba dobro veva; morda boš čez leta le še bolj kriv in polomljen, vendar boš tu. In prihajal bom k tebi po svoj notranji mir!«

Po policah se vrnem do žleba in se po ozki grapi počasi vzpenjam proti grebenu Šmohorice. Grapa je strma, sem in tja moram poprijeti za skalo, drugje se plaziti po travah, dokler ne stopim na pot. Šmohorica je vsa v soncu. Zgoraj so še zadnje skale in macesni pod vrhom Gore, spodaj pa vsa širna koroška ravan med Peco in Pohorjem.

Skalnati vrh Šmohorice pogosto iščem s pogledom iz dolin. V mojih starih beležkah je tudi tole pisanje:

» Sam samcat, kakor vrh zase, stoji v ospredju, vse drugo za njim pa je zamegljeno. Dolgo traja in vzdrži takšna nenavadna podoba, nakar v hipu vse preostale megle izginejo in Šmohorica je spet samo del Gore, ki jo obsijejo žarki zadnjega sonca. Nekaj te svetlobe pade še navzdol do prvih hotuljskih travnikov in hiš; in vas, tako obsijana, kakor da je oživela: zaropotali so traktorji in kosilnice in zaslišalo se je pozvanjanje ovčjih ali kravjih zvoncev. Tu na Prežihovini, kjer smo obstali, pa so povlekli vetrovi, da je zapelo in zaječalo med stoletnimi smrekami.«

In še se mi je zapisalo:

»Opazil sem bledo sonce, megla je nekam hitela, trgala se je in spet združevala, moči za ponovno prevlado pa ni imela. Ponekod so se že prebili na plan sončni žarki. Bili so kot dolge, svetle lise. Tudi na Gori se je nekaj dogajalo, kot da se vse podira, bojuje med sabo, lovi kot razigrani otroci. Sredi tega divjanja je megla nenadoma odprla okno: sredina Gore je bila pred mano kot velika uokvirjena slika. Del Šmohorice in žlebov se je bleščal v soncu. Vse je bilo modro, pa modro in belo in kakor obdelano z nezmotljivimi udarci kiparja. Skale, pokrite s snegom, tako se je zdelo, kakor da mežikaje pošiljajo pozdrave... Okno na Gori se je potem spet počasi zapiralo; najprej je megla zakrila svojo varovanko Šmohorico, nato je zadivjal orkan in predme se je vrnila stara zameglena podoba Gore od maloprej.«


Z goro povezana življenja


Odhajam proti vrhu, zapuščam skrite steze Uršlje gore. Že od starih ljudi sem slišal in tako gre menda ta nenapisana resnica iz roda v rod, da mora vsak pravi Korošec vsaj enkrat v svojem življenju stopiti na travnato teme Uršlje gore. Na vrhove in grebene, kjer je hodila sveta Uršula in si zvila gleženj, pri tem pa tako trdno stopila na obpotno skalo, da se v nji še danes vidi globok, nogi podoben odtis. Tako pravi legenda, obiskovalci naše Gore pa ji lahko verjamemo ali pa ne, čeprav sta nam v dokaz tista skala in stara, iz kamna grajena cerkev pod vrhom, kjer se vsako poletje zbirajo trume romarjev k svetim mašam.

Sam že zdavnaj ne štejem več svojih vzponov na Goro. Tako pač razmišljam, ko hodim naokrog po vrhu, toda nekaj je vendar na tem: tudi sam se iz sveta vedno znova vračam k svoji Gori!

Z Uršljo goro je povezano moje življenje. Proti Gori sem se oziral že od rane mladosti z dvorišča naše Kurtnikove domačije na Brdinjah. Ne spominjam se, koliko mi je kot otroku, kot mladostniku Gora pomenila ali kaj mi je predstavljala. Toda bila je tam, pri roki tako rekoč. Z dvorišča je bila vidna tudi Peca, vendar je bila ta gora kralja Matjaža daleč onkraj hribovja, predaleč, o njej nismo veliko govorili. O Gori pa je kar stekel pogovor. Tja se je oziral oče, ko je ugibal o vremenu, tja smo se ozirali za prvim in zadnjim snegom. Na Goro smo bili navajeni in nekako je spadala v naš vsakdan.

Ko sem začel hoditi v gore, so me sosedje in znanci vedno spraševali: »Si bil na Urški? Si bil spet na Gori?« Kakor da obstaja samo ta gora; nobeden me ni nikoli vprašal o kateri drugi gori. Tako je bila Uršlja gora vedno tradicionalno prisotna v očeh svojih podanikov, ljudi izpod nje.

Postojim pri starem lesenem križu. Vedno se ob svojem obisku na Gori ustavim ob tem znamenju. Reže na njem so že zdavnaj pričele prepuščati vodo, le napis se še medlo svetlika nad okronanim Jezusom. V daljavi, onkraj dolin, pa razkazuje svoj ponos Raduha. S svojimi tremi vrhovi, razpotegnjenimi vsaksebi, spominja na mogočen val, ki je v trenutku največjega podviga okamenel. In zraven se bohoti Peca, in vmes Olševa. Dolg, poraščen hrbet Smrekovca mi je še najbližji. Daleč zadaj pa vrhovi in grebeni Grintovcev.

Odhajam na pot vračanja.