PD Mežica na facebook-u     

 

 

 

 

 



 

Poletna igra; Milan Vošank; Planinski Vestnik 10/1999

V samotnem jutru na planini Grohot pod Raduho:

»... pa me kar nekaj zadrži, da se moram pustiti zapeljati spominom na komajda minulo preteklost: na vsa vesela dogajanja med prijatelji, na večere ob ognjih, na pitje in petje, pa spet na drugačne, mirne in obenem tesnobne noči pred plezalnimi vzponi ter na tista sproščanja potem, ko so stene spet ostajale same, mi pa spodaj, vsi glasni in bahavi in pirovsko navdušeni ter omotični od doživetij. In tu so še spomini na vsa tista lepa dekleta na tej planini, na vse ljubezni v obeh bajtah v Grohotu, ki pa ju je, kakor za kazen za vse grehe, pred leti drugo za drugo odnesel snežni plaz izpod stene Male Raduhe.

Ampak, prijatelji dragi, saj se še spominjate: to so bili lepi grehi užitkov in trpljenja, ko smo Korošci Štajercem jemali njihove zale cvetke...«


Igra v nedeljskem jutru


Še nekaj let kasneje, ko se spet vračam na stare poti spominov:

In potem sta me sprejela samota in mir Velike Raduhe, bele stene v prvem jutranjem soncu po robovih, zeleni viharni macesni...; ter premnogi spomini na plezalske dogodivščine in na vsa tista samotna iskanja po gori, kamor se podajam tudi danes. Sprejela me je skromna stezica Ovčje poti, ki sem ji sledil med košatimi macesni nizdol do široke grape Lipnega plazu pod Črno steno, do v zeleni mah odetega lesenega žlebička ob skromnem skalnem izviru. In daljni žvižgi previdnih gamsov so me še spremljali, ko sem se strmo vzpenjal proti rušnatemu robu, na zeleno jaso Studenec pod mogočnimi stebri pečevja Velike Raduhe zgoraj nad zadnjimi polomljenimi viharniki. Le veter tu otožno zaveje preko grebenov, da zmoti gorsko tihoto. Pa beli razviharjeni oblaki in sonce še nekje zadaj na vzhodni strani zapolnjujejo okvir in poživljajo pejsaž te samotne samosvoje gorske krajine. In radodarno petje ptic v krošnjah poživlja mir in dodaja dogodku pridih veselja in življenja.

Tedaj nekje daleč zgoraj za vrhnimi grebeni zaslišim govorjenje in smeh. Moja samota izgublja svojo lepoto. Toda ne povsem: izgubljam samoto, iz spominov komajda minulih ur pa prihajata - onidve! Njuni sliki, njuni podobi, ti sta pred mano kakor pravi, kakor nenadno oživeli. Razveselim se ju, čeprav bogve, kje sta že sedaj ti moji popotnici. Prva vranje črnih las, druga svetlolaska, prava blondinka. Obe sta bili oblečeni v črne kratke hlače ter dolge bele majice, črnolaska pa je nosila še velik rdeč zajeten nahrbtnik. Enaka velikost in precej podobne poteze na obrazih, to je govorilo o njuni sestrski povezavi.

Dohitel sem ju spodaj pri zadnjih pastirskih bajtah v Grohotu. Njun široki nasmeh in glasen odpozdrav, vse je bilo tako prijetno prijazno v tem zgodnjem jutru, da sem ob pogledu na izžarevanje njune radožive mladostne lepote ves neroden zastal, potem pa kar nagloma odtaval naprej.

Ja, kar odtaval sem naprej, namesto da bi se z deklicama razgovoril, jima še in še izvabljal smeh na obraze...
Onidve pa: vztrajno sta mi sledili, zlagoma, počasi, zatopljeni v glasen pogovor, da sem tudi sam umirjal svoj prehitri korak, zvedavo se oziraje tja gor proti ostenjem pa spet previdno, kot da grem nehote po poti nazaj proti njima. Vse je postajalo kakor zanimiva igra. Igra v prebujajoči se lepi poletni nedelji. Raduha zgoraj, njene severne stene in poti, vse je bilo še zgodnje jutranje tiho in samotno, ko so čez vršne grebenske robove hiteli prameni vzhodnega sonca in razširjali svojo rano zoro po rosnih macesnih, rušju in pašnikih spodaj na planini. Zaobjemal sem to sliko, te znane raduške podobe s tihim veseljem ponovnega snidenja v sebi, ko sem se od razpotja vzpenjal med cvetočim rododendronom do razglednega travnatega sedla. Dekleti pri smerokazih zastaneta, za hip oklevata, se zazreta proti meni, nato pa kreneta levo pod steno Male Raduhe, proti Durcam. Še slišim eno od njiju v lepi koroščini:

»Je pa šeta pot kar vejko bol dovga ko pa vuna ta strma tam grta!«

Pozabim nanju ali vsaj skušam pozabiti, razočaran morda, da sta me »zapustili«. Skrenem z uhojene poti čez Srednjo Raduho - in potem sta me sprejela samota in mir Velike Raduhe...

Med macesni se od Studenca povzpnem do gruščnatih žlebov, do pod stene, pod stebre. Še pogledam za rob, v Amfiteater, nato pa krenem levo po gamsjih poteh nazaj pod Srednjo Raduho, do zavarovane poti. Preko jeklenic in strmejših stopenj kar poletim, prehitevam skupine planincev, moj svet na gori je ostal pač v tisti samoti brezpotja Velike Raduhe, dokler nisem zgoraj na planem, na travnatem robu pred širokimi daljnimi pogledi proti jugu, proti osončeni Savinjski dolini ter Grintovcem tam čez. Morda sem hitel, da spet srečam njiju, nasmejani deklici z Grohota.

Bili sta na vrhu Raduhe, daleč odmaknjeni od glasne družbe na sončnih tratah sredi visokega rušja. Zastanem, ugledata me, gledamo se. Sta me spoznali od zjutraj? Me imata za nerodnega vsiljivca ali me bosta sprejeli? Onidve pa kar v smeh, tisti nalezljivi, da se začnem smejati še sam, ko pristopim. Šele sedaj vidim, da sta napol razodeti, da se sončita. Mlada, nežna, morda še neoskrunjena nedolžna lepota, pomislim, rečem pa: »Buh daj lep dan, dečvi, že drugič se vidmo dans, le kaj bo, če se bo zgodvo še ambart!« Oni pa nič, le še kar naprej se glasno smejita.

Sedem za grm zraven njiju, dolgo nekaj zaman iščem po nahrbtniku, skušam se razgledovati, še kaj reči, pa sem, preklemano, še bolj neroden kakor zjutraj, da jo raje spet z le še »Tej pa srečno!« kar nanagloma poberem tja dol proti vroči poti čez rušnata južna pobočja Male Raduhe.

Nisem še prav spodaj na sedlu, ko: »Glej ju, glej!« si prav veselo vzkliknem, kajti deklici jo že ubirata za mano.


»Vidita, dečvi vse šeto pečovje!«


Pod Durcami, v prijazni senci pod severnimi stenami Male Raduhe, le umirim svoje noro divjanje. Le postojim. Pa ne za dolgo, ko spet glasni črnolaska in blondinka že prihajata proti meni. Zamišljeno zaverovano gledam v steno, iščem po bližnjih plezalnih smereh, pa mi nič ne uspe prav jasno razločiti in videti. Le gledam in gledam, dekleti sta že pri meni, in molčim, ko vem, da bi moral vendar že enkrat spregovoriti. Pa se v steno molče zagledata še onidve. Tako stojimo, nato pa nehote, kot da me nekaj vodi, dvignem roko in glasno kažem: »Vidita, dečvi, vse šeto strmo pečovje, što gara nad nami, kar vejkobarti sem ga že preplezal!«

Sedaj vendarle spregovorita, kar hlastno se prehitevata v besedah, v vprašanjih: Tudi njiju da zanimajo skale,stene, plezanje, kako je to videti, kje poteka alpinisticna smer...

Razvnamem, razgovorim se. Povzpnemo se pod steno, prav do vstopa v Študentsko smer. Črnolaski z roko pomagam čez zadnjo strmino in vse, ta igra od zjutraj z Grohota in ona z vrha Raduhe, postaja vse lepša, živahnejša, nerodne okornosti med nami izginjajo. Kot da se že dolgo poznamo - ali pa nas morda moč gore tako zbližuje.

»Što je moja ta prva prvenstvena smer,« že kar ponosno razlagam, »vidita vstopno zajedo, pa prvi klin tam gara v previsu, pa drugi klin! Kar skuz je po malem navpično in težko, samo pa fajn skala, dori grifi, res eno samo luštno plezanje. Da, če ti lepo gre, lahko samo še juckaš zravn.«

Gledata, umolkneta, kakor da ju je postalo strah te skalnate navpičnosti in vrtoglave zračnosti nad nami.

Še bližje pristopita k meni, da začutim prijetno povečan utrip srca, ter še kar molče strmita navzgor po steni. Skušam povečati njuno zanimanje, to nenadno napetost dialoga v naši igri: »Tam zgora, že kar visoko, tam je testa črna streha,« počasi iščem besede, »tam pa pri prvem plezanju ni bvo preveč lušno. Začevo je deževati,
Marko, moj soplezalec, se je stisno v kot pod streho, sam pa sem zabil cel špalir klinov v desno, toda bek v odprto steno...«

Za hip namenoma zastanem s pripovedjo, ko vidim, kako s pogledi nemirno iščeta po steni, kje bi vse to vendar bilo, pa mi oživeli spomini ne pustijo predolgo čakati: »... dokler ne priplezam do gladkega previsa, nad katerim sem že sluto bolj razčlenjeno in lažjo skalo. Slonel sem ob nerodno mokri steni, tipaje iskal za grifi, se oprezno probo dvignit, tej pa me je izpodneslo. V luft, v prazno, naravnost proti melišču sem padal nekaj dolgih metrov, da me Marko, štrik in klini niso sunkovito zadržali!«

Obmolknem s pripovedjo. Molčimo. Dekleti obračata poglede proč od stene proti zelenemu sosednjemu Lanežu in sončnemu Grohotu, od koder veselo pozvanjajo kravji zvonci. Preklemano, se jezim nase, kako sem nerodno zašel s to svojo plezalsko zgodbo!

Moram hitro končati in spet na vedrejše speljati pripoved: »S prijateljem sva vseeno izplezala, mokra, dotolčena... Veselje, da nama je uspela lepa nova smer, je za mano prešvo šele čez eno leto, ko sva se z Vojcem v toplem soncu povzpela čez Študentsko v prostem plezanju. Tedaj sem res po celi smeri juckal zravn!«

Spet se je na obraza mojih deklic vrnil smeh. Povabim ju naprej ob steni, k še eni lepi, k Zagorčevi smeri. Oprimeta se prvega klina v vstopnem previsu in črnolaska vpraša: »Se bolj pleza po klinih ali po skali?« - »Ne, ne, ti so le za varovanje, za vpenjanje štrika s karabinci med plezalcema, pleza pa se po skali, prosto, na fraj,«
skušam biti učiteljski in razumljiv, »razen če ne gre drgač, pol morš pa po klinih, tehnično!«

Malo še postojimo ob vstopu v Zagorčevo smer, se še razgledujemo po steni, nato pa, kot da nam je že dovolj plezalskih prigod, se le obrnemo od skal in stopimo nazaj do poti. Ne čakata me več, odhitita naprej po melišču. Ampak kar naprej se ustavljata in zreta v steno. Kakor da sta se zagledali vanjo. Kakor sem se, ej, že leta je tega, zagledal tudi sam. Zagledal, ko zakleto, za zmeraj. Pa se zato tudi sam ustavljam in oziram tja gor, da še prikličem nekaj spominov. Samo ti spomini sedaj so neko vrtenje v krogu, kot da je slik preveč. In spominjati se samo zase morda tokrat tudi ni preveč zanimivo. Zato kmalu po poti že kar tečem.

Deklici, kot da bi vedeli in brali moje misli, me spet počakata, naslonjeni na veliko skalo. S prikritim nasmehom morda pričakovaje novih zgodb »starega alpinista«. Ko je pred nami osrednji del severne stene Male Raduhe kot velika razgledna slika. Njuni vprašujoči pogledi me spet spodbujajoče razvnemajo, da se razgovorim. Razlagam o tisti markantni črti, o tisti zajedi povprek čez steno, o smeri Plate, najbrže najlepši tod. Pa levo, kjer je videti že kar nemogoče strmo in previsno, o smeri Živa, moji drugi prvenstveni tod. Pa še desno, kjer sta DD in Kovačeva, samo težavno zračno plezanje. Imam hvaležni poslušalki, pa govorim še o zimskem alpinizmu, ko sva z Rokom v ledu, sodri in mrazu že na pomlad trpela v Platah. Zato pa sva v skalah DD-ja doživela prav zanimivo januarsko avanturo, ko je bilo v najtežjem kopnem enostavno, v lažjem pod vrhom pa vse prekrito s trdim snegom. V veri zaupanja, brez pravega zanesljivega varovanja, sva nekako prešla to varljivo strmino. In ne morem si kaj, da ne bi omenil še svojega samotnega vzpona po strmih zasneženih grabnih Vetrovnih polic na konicah derez in cepina...

Dokler, kot da je res že vsega preveč za mladi duši, kot da jima res ne znam govoriti še o drugem, drugačnem, manj skalno alpinistično robatem, onidve spet ne odhitita naprej. Najbrž že vedoč, da bom vdano hodil za njima, saj naša zgodba pač še ne more biti kar končana.


Pred slovesom


Spodaj pri prvi pastirski bajti v Grohotu, na klopci ob koritu z žuborečo vodo, se ponovno srečamo. Spet sta veseli, polni tistega nalezljivega smeha, ko se razigrano škropita z vodo. Kar spregledata- ali pa morda tudi ne - da krepko poškropita še mene. Potem se naglo skrijeta za bajto. Malo pooprezam za prve vogale, pa se njun smeh kar oddaljuje, dokler ju ne zvabim na plano - tako je pač naivno izgledalo - z veliko čokolado na mizi. Navidez sramežljivo pristopita in se izkažeta še z večjo čokolado. Nato spet zremo v steno Male Raduhe.

Ko nič ne sprašujeta več, ko je slišati samo ta njun večni smeh, ko tudi sam umolknem, svetlolaska čez čas tiho de: »Nekoč bi rada preplezala to steno!« Pomislim: Morda bi se ti ponudil za vodnika. Pa kar molčim, kakor ob prvem srečanju zjutraj; moja, naša zgodba kot da se je nekam porazgubila.

Spet se pričneta odpravljati, sedaj si nahrbtnik oprta svetlolaska. Vstanemo, stojimo, obstojimo za nekaj dolgih minut, ko pač vsi vemo: srečali smo se, bilo je zanimivo v tej poletni igri iskanja in srečavanja na gori, ampak sedaj gremo spet narazen. Prvi se opogumljata, odločata, stopita k meni; gledamo se z nagajivimi nasmehi, nekaj pričakujemo... dokler kot zapeljan ne stopim med njiju, ju nalahno objamem in stisnem k sebi. Ne branita se, ne odmikata se, vse je v tej naši igri tako nežno, lepo, prijetno, vznemirljivo... Pod prsti obeh rok začutim njune majhne prsi. Kar vztrajamo v tem objemu, nič se še ne zgodi. Črnolaska me prva poljubi na lase, svetlolaska na neobrito brado. Mene, morda še enkrat starejšega od njiju - tako mi prav veselo zapleše v omotičnih mislih. In že se mi nalahno izmuzneta iz objema, že odhajata, zapreta leso v ograji in se ne ozreta več... Vidim le še njune bele majice in črne kratke hlače, rdeč nahrbtnik, črne in plave lase. Potem pa tisti prešerno nalezljiv smeh, ki ga slišim in poslušam še dolgo, ko sta že daleč spodaj za zelenimi smrekami.


Za konec zgodbe


Kar hitro, komaj tri mesece kasneje, je prišlo do zadnjega epiloga.

Jeseni, tu v Grohotu, ki se spet razdaja v vsej barvni paleti, si najdem nekaj ur, da pohitim po Hojnikovi poti čez gozdnati greben Bikovega roba na Lanež in na Malo Raduho ter do vrha, nato pa čez zavarovano pot nazaj v Grohot. Gora je prazna, samotna, tiha, pa tako otožno lepa v oktobrski preobleki.

Pred kočo me pričaka oskrbnica, mati Bukovnica. Da se poslavlja, zapira, mi govori, ko ne ve, če bo na spomlad spet prišla. Nato se še bolj zagleda vame in se glasno zasmeje: »Ja, Činks*, ka si pa tej obljubo tak lepega dečvama, da sta spraševali po tebi?«

Tako se z Bukovnico posloviva prav dobre volje. Da zavriskam in zapojem, ko odhajam. Zgoraj pa so svetle stene Raduhe v popoldanskem soncu, ko mi v mislih spet oživlja tista poletna igra s črnolasko in svetlolasko.

Da, prijatelji dragi, pravim vam, ko se spominjam vseh teh lepih grehov iz starih bajt v Grohotu, čas res gre naprej in mi z njim, vendar se vmes zgodi še kaj vznemirljivega.

Pravkar sta prebrali mojo zgodbo o srečanju na Raduhi. To ni zgodba o neobrzdanih ljubeznih v porušenih bajtah, je pa prijetno osvežujoče! Če ju poznate, ti moji nasmejani dečvi, pozdravite ju! Morda vam zaupata, kaj sem jima obljubil!


*Činks: moj vzdevek med prijatelji. Od kje, kako, zakaj, vemo samo mi!