PD Mežica na facebook-u     

 

 

 

 

 



 

Bela pobočja marčne Pece; Uroš Podovšovnik; Planinski vestnik 5/1997

...grem,
na nosu se mi topijo
snežinke.
Zbadajo me v obraz
in žgečkajo.
Sedajo mi na glavo
in ramena.
Roki sta na varnem v žepu,
mraz
me grizlja v ušesa,
ko tlačim
snežinke
v neko sled.

Vzdušje, ki ga opevajo verzi v Maukovi zbirki pesmi, se počasi izgublja nekje med mrzlimi stolpi južnih peči pod Kordeževo glavo. Neprijetno čutenje mraza v zgodnjem pomladanskem jutru prehaja v prijetno toplino segretega telesa. Tudi sipek, na nizkih vejah borovja nakopičen sneg ne leti več za vrat. Prišel sem do konca lagodne poti. Ruševje se je umaknilo prvim skalnim rogljem ter razkrilo očem pogled na zasnežena pobočja slovenskih vrhov, zavitih v prozorno jutranjo meglico. Na majhni izravnavi odložim nahrbtnik, na katerem je pritrjen cepin. V strmih grapah bo dober pripomoček za varen korak. V žep vetrovke skrijem še vrvico in vponko; kar tako, za boljši občutek. Počepnem. Pod sabo slišim prijatelja, ki otresa zasnežene veje. Počakam ga. Iz pesmi je ostala le še nepoteptana belina pred nama, ki jo bova potlačila v neko sled.

Vzpnem se do točke, kjer se pot v strmem skoku spusti nekaj metrov navzdol. Kar nekako presenečen zrem v zasneženo zajedo pod seboj. Še nikoli ni bila tako obilno pokrita s snegom. Poskusim. Dereze škrtajo po skali, prekriti s pršičem, iščoč zanesljiv stop. Sneg se posipa nekam proti dolini. Na skali ga ostane ravno toliko, da se nič ne vidi. Zadrego reši kos jeklenice, ki je sneg v strmi steni ni zasul. Kljub izgubljeni rokavici in odpeti derezi sva hitro na ozki polički, ki vodi pod pr vo strmo grapo. Od tu naprej je vse en sam pravi užitek; nikjer rjavečega železja, le sesipanje suhih snežink v mračno praznino ter trdna opora cepina v zamrznjeni podlagi.


Nad nama je zadnji strmi žleb. Zapodim se naprej, da od zgoraj posnamem nekaj fotografij. Prijatelj je nejevoljen. Za mano mrmra nekaj o avtorskih pravicah ter dragih manekenskih urah, a se na koncu le mora sprijazniti z usodo ubogih neplačancev. Ko se nerodno obračam in iščem najboljši izrez, se v iskalu nekaj zablešči. Ne morem verjeti. Saj ni mogoče! Prezgodaj je še. Pa vendar odsev ne izgine. Nasprotno. Vedno močnejši je. Kmalu se skozi objektiv nič več ne vidi. Umaknem fotoaparat. Oko se odzove z bolečino, ko se svetli žarek zapiči vanjo. Sonce je ravnokar pokukalo izza mogočnega stebra. Šele sedaj začutim, kako hitro je zbežal čas zgodnjih meglenih prtov, hladnih odtenkov svetlobe in spokojne jutranje tišine. Gore nad Logarsko dolino žarijo, prav tako Košuta in Storžič. Vse je kot na dlani. Kar prijel bi jih. Ko se prebijem čez napihani beli zid, bom videl tudi Triglav, pa Obir, pa Mangart, pa...

Splačalo se je priti. Na ozki polički se razgledava. Največja strmina je za nama. V njej je ostala ozka brazda korakov, ki se v vijugah prebija proti soncu. Tam, kjer ga doseže, je vse bolj prijazno. Svet se v dolgem napetem loku polagoma izravna. Njegovo gladkost sčasoma prekine kakšen skalni rogelj ali vejica gorskega bora, ki kuka na prostost. Ti izrastki predstavljajo edino povezavo med bleščečim snegom in temno nebeško modrino ter tako tvorijo čudovit kontrast, ki v spominu nikoli ne zbledi.


Prijatelj pravi, da bo snel dereze. Ne čakam ga. Ne morem ga čakati. Bela pobočja me kot magnet vlečejo naprej. Nekaj časa gazim do kolen, nato spet letim po spihani podlagi. Nekje vmes me zajame vrtinec vetra. Znajdem se med dirjajočimi snežinkami. Kar vsedem se in čakam, da odvihrajo naprej. Ko izginejo, se pojavijo nove. Silijo skozi vsako špranjo na rokavih in ovratniku, toda kljub temu se mi smeji. Sam sem, sam v zgodnji pomladi, sredi božanskega vrtiljaka. Po dolinah zelenijo trate, prvi zvončki razpirajo svoje cvetove, življenje se prebuja na vsakem koraku. Tu pa ne najdem več niti svojih sledi. Gora jih je zbrisala v nekaj minutah. Gora je svet, kjer se zaveš minljivosti človeškega življenja. Le gora je večna, le ona bedi nad brstečimi dolinami. Že stoletja spremlja dogajanja okoli sebe. Njen spomin je neskončen. Toda vseeno molči. Iz nje ne spraviš besede. Moraš ji prisluhniti na drugačen način. Kdo ve, morda pa prav veter skuša razkriti njeno skrivnost!

Na vrhu se ne mudim dolgo. Prijatelja ne čakam, tudi vpišem se ne. Leden veter me kar prestavlja, ko z nerodnim korakom sestopam po grebenu proti avstrijski meji. Na koncu pokukam še v strme grape na severu, nato se spustim na veliko uravnavo pod vrhom. Prijatelja je ravnokar prekrila snežna pahljača tik pod najvišjo točko. Kmalu bo nazaj. Skupaj se bova odpravila proti dolini. Iz zime v pomlad.