PD Mežica na facebook-u     

 

 

 

 

 



 

Prvi samostojni koraki; Miro Petek; članek v Večeru 1995


Mežiški vrtec, otroci od petega do sedmega leta, ki obiskujejo malo šolo, danes na Glažuti končujejo veliko šolo za življenje. Z vzgojiteljicami in brez staršev so se podali na tabor na Pohorje, kjer so pet dni spoznavali skrivnosti narave, učili so se prvih korakov samostojnega življenja, predvsem pa so se lepo imeli. Mežiški vrtec je prvi od koroških vrtcev, kjer so vzgojiteljice zbrale toliko poguma in otroke odpeljale na Pohorje, s čimer so vnesle v delo z otroki nekaj novega.

»Vse tri vzgojiteljice, ki smo se odločile za ta korak, smo že od leta 1982 mentorice cicibanov planincev, lani pa smo navezale stike z gospodom Andrejem Kameričkim na Glažuti in letos že pripravili prvi tabor na Glažuti,« pravi Milena Konečnik, vzgojiteljica v mežiškem vrtcu, ki skupaj z Marjano Ovnič in Alenko Pušnik skrbi za 44 otrok. Na pomoč sta jim priskočila še Karli Mostner, gorski reševalec in Jure Škudnik, planinski vodnik, ki sta mladeži pripravila vrsto zanimivih uric.

»S starši smo prej imeli dva roditeljska sestanka in večina se jih je odločila, da nam zaupa otroke. Na Glažuti se imamo res imenitno, vsi otroci so zdravi in zadovoljni. Starši so nam veliko pomagali, saj so otroke sami pripeljali in jih bodo tudi odpeljali s Pohorja, tako da nismo potrebovali avtobusa. Predvsem pa moram pohvaliti mežiške planince, s katerimi zelo dobro sodelujemo.«

Otroci so nam z veseljem pokazali prisrčne risbice, s katerih smo lahko spoznali njihov delovni utrip. Obiskali so razgledni stolp na Pohorju, na risbah je bil gozdni lazar, ki so ga videli streljaj od koče, lovec s puško, največ otrok pa je narisalo sebe na konju. Na glažuti so namreč tudi jezdili, vsak malček in to na pravem konju.
»Morali bi videti, kako so otroci prisluhnili Karliju Mostnerju in Juretu Škudniku, ko sta jih poučevala o nevarnostih strele in kačjega pika. Naučili so se tudi, kako se orientirati v naravi,« pravi Marjana Ovnič. Alenka Pušnik pa dodaja: »Za vzgojitelje je takšen tabor res odgovoren in naporen, saj dežuramo 25 ur na dan. Prava nagrada pa je, ko gledamo vse te zadovoljne otroke. Zjutraj so sami pospravili posteljo, sicer ne tako, kot doma mamice, vendar se tudi tako navajajo na samostojnost.«

Včeraj jo je mladim Mežičanom na Glažuti nekoliko zagodlo vreme, vendar ne toliko, da ne bi uspešno poiskali skritega zaklada. Ta je bil iz čokolad, denar zanje pa so prispevala nekatera domača podjetja. Seveda imajo otroci na Glažuti tudi v deževju kaj početi: spravili so se v disko in veselo plesali.

Ob našem obisku sta bili na Pohorju tudi Joža Praprotnik, pedagoški vodja VVZ Ravne na Koroškem, njena sodelavka Marija Meh, ki sta povedali, da bodo mežiške izkušnje povzeli tudi drugi vrtci v Mežiški dolini. Črnjanski vrtec se junija letos odpravlja na Smrekovec, sestavljajo pa tudi že program za prihodnje leto.
Same pohvale smo lahko od Korošcev slišali na račun njihovega gostitelja Andreja Kameričkega. Ponudil jim je zelo ugodno ceno ( za vse dni po 80 mark na osebo, v tolarski protivrednosti), tako da se vsi čudijo, kako se mu račun sploh izide. Nudi pa odlično hrano in raznovrstne dejavnosti, od srečanja z lovcem, obiska čarodeja do jahanja in drugega.

»Glažuta je s šolami in vrtci zasedena že za prihodnje leto, tu in tam se morebiti še najde kak prost termin, če kdo slučajno odpove,« pravi zgovorni Andrej Kamerički. » Pripravljam pa še bogatejši program, saj pri Šentilju urejam karavlo, te dni dobim še enega konja in kočijo, tako da bo res pravo veselje. Lepo je z mladimi. Veste, zgodi se, da včasih kakšna od tovarišic otroke pokara, češ da so preglasni. Jaz pa pravim: pustite jih, saj so na Pohorju, naj se veselijo! Tiho in pri miru pa tako morajo biti v šoli in doma.«